Za nami je še ena odlično izpeljano tekma oz. dokaz kako veliko se da narediti z dobro voljo. Klemen Triler in Matjaž Mikloša sta se organizacije lotila popolnom sama in še v odsotnosti sponzorjev. Pa nam vseeno ni prav nič manjkalo. Kaj to, prav prijetno bilo! Pa še lepo sončno  (in ne prevroče) vreme smo imeli. Res ne vem kako bi lepše lahko preživel nedeljsko dopoldne.

Štartali smo na parkirišču nad Povljami takoj v hud klanec. Že na začetku sem napadel in tekel skupaj s Simonom Aličem.  Simon je bil prejšnji dan na precej zahtevnem Teku na Blegoš (kjer je seveda postavil rekord proge). Jaz pa sem bil spočit. Zato sem mu v prve klance kar prelahko sledil. Nisem taktiziral, ker je bila proga relativno kratka – dolga samo 2.3 kilometra s 700 m višinci. Vendar je bil hiter začetek napaka, saj me je že prvi kilometer precej zdelal. Simon, pa je nenadoma še nekaj dodal svojemu tempu in nisem imel nobene možnosti da bi mu še sledi.

Tik za petami pa mi je že nekaj časa sledil Klemen Triler. Popustil sem tempo da bi vsaj poskušai ostati v igri za drugo mesto. Pa saj sem tudi bil – do krajše ravnine, na sicer povsem gorski progi. Hitrost je tu takoj nekoliko narasla in to je bil vzrok da sem drobno napako (zgrešil pot) plačal z močnejšim zvinom gležnja.

“Oh, ne!! Kaj je bilo tega spet treba,” si mislim.  Nisem več prepričan, če je smiselno da nadaljujem in si še naprej uničujem vezi. Bolečin ne čutim, jih pa slutim. Odvrtijo se mi spomini s tekme v Križah, kjer sem si tudi zelo močno zvil gleženj, pa vseeno nadaljeval, ker nisem ničesar čutil dokler sem tekel. Tudi glava sedaj ni več prava, nimam več motivacije za hiter tek. Zato Klemena spustim naprej.

Sklenem da bom vseeno nadaljeval in nekako poskušal priti v cilj. Do tja je le še polovica. Misli stran od poškodbe mi odvrnejo pogledi na lepo pokrajino po kateri tečem. Redko kdaj imam na tekmah čas gledati naokoli, ker sekunde na ta način preveč hitro bežijo. Danes pa se s sekundami ne obremenjujem. Želim si le le kolikor toliko “cel” priti do konca. V cilj pridem precej spočit zaradi počasnega teka in pa osramočenega obraza, ker sem ga spet polomil. Na koncu sem bil tretji. Ta tekma je bila druga v vrsti petih tekem, ki štejejo za Alpski pokal v gorskih tekih. Naslenjda tekma bo Tek na Vršič.

Še enkrat čestitke organizatorjem za lepo izpelajno tekmo in pa lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

• Fotke Vilka in Jane Božič: http://picasaweb.google.com/ajva64/VPolana_23052010#slideshow/5474441851035057298
• Rezultati: http://www.datoteka.si/file/2797/1-tek-na-Poljano-23-05-2010-pdf.html