Zimska pravljica na Dobrči in njena pošast …

Lahko bi jo zmerjali s pridevkom Tržiška krtina. Geologi in geografi bi iztaknili oči drug drugemu, kot dokaz večnega spora v katero regijo sodi. Stop! Nehajmo! Razglejte se da nam pogled z vrha razkrija morilsko strma pobočja sosednjih gora. Ta gora na kateri stojimo pa, varna, ne pozna snežnih plazov, niti izrazitih vršacov, ki bi se kot drogovi strmo vzpenjali proti nevihtnim, elektrike polnim, oblakom. Če vam bo padel kamen na glavo, bo to dobro, saj ne bo šlo za projektil, ki ga je sprožil nečimeren planinec nad vami, ampak meteorit. Prav nad Dobrčo sem opazil najsvetlejši meteor, kar sem jih videl doslej. Obstaja verjetnost da je kateri izmed fragmentov preživel pot skozi atmosfero in je pristal na tem območju.

Še na svetlem modrem nebu sem meteor opazil 15. oktobra 2008 ob 16 h 43 min 30 s.

Prav zaradi svoje varnosti sem Dobrčo obiskal že ničkolikokrat. Tudi danes bi bil vzpon na katerokoli drugo višjo goro igranje ruske rulete. Njene zasnežene poti so bile tudi tokrat gorsko tekaški raj. Med tekom sem res izgubil nekaj lepih pogledov na okolico. Lahko mi je žal za njih. A na srečo je bil vzpon le uvod v Snežno pravljico.

Razlika od prave pravljice je bila le v tem da so drevesa stala pri miru in jaz sem bil tista pošast, ki je bežala navzgor. Narava se ni dala kar tako. Ne, najprej mi je zahrbtno postregla z lahkotno potjo, ki me je vabljivo pognala globoko v njene nedrje. V prvih minutah je šlo kar prelahko. Kaj kmalu, od polovice poti dalje, pa je gospa Kupolasta pokazala svoje zglajene zobe. In to dobro! Od utrujenosti nisem več čutil v sebi kaj dosti človeškega. Prepustil sem se se spremeniti v grdo nemarno prikazen. Nagrbančene ustnice, z ust slina do tal, od mraza rdeča ušesa, nagubana koža stoletnika ter zamegljene oči.

Ostri kremplji, ki so prej omogočali tako lahkoten oprijem s podlago, so sedaj nemalokrat spolzeli za cel korak navzdol in ranili deviško belino. Sledile so minute odločilnega boja. Boj se je tedaj bil že tako visoko, da so se lasje (milijone let) Stare gospe že začeli redčiti in prehajati v plešo. Zato ni več mogla stresati svojih lesenih las in s snegom bombardirati ranjene prikazni pod seboj. Stvor, pa je trmasta kot je potočila še dodatno kapljo znoja. Začutila je da je zrak že bolj redek, kar je bilo zdravilo ki mi je zbudilo iz sanj. Spet sem uspel začutiti utrip svojega srca. Zakaj bije? Komu bije? Čemu! Takoj, ko pa sem stopil prav na teme Dobrče sem vedel da sem zmagal in postal spet pravi človek.

No pa si le oglejte to pravljico … Smeško

Sedaj lahko začnem uživati v lepotah zasneženega gorskega sveta. Beli ledeni kristali se nežno lesketajo ob žarkih sonca. Megle se igrajo s Soncem in Sonce se igra z njimi. Jaz se pa igram s snegom. Sploh nazaj grede, ko ugotovim da proti Koči na Dobrči še ni zgaženo. Super! Zato jo zarežem po celcu. Ni ga večjega užitka od tega! Pršič pred mano leti, kot izpodrinjeni valovi pred premcem ladje.

Pri Koči pa sem dobil še super topel čaj, ki mi je pogrel premraženo grlo. Sestop v kotlino, je bil mogoče celo moj najhitrejši. Zaradi snega so bile vse ovire skrite in sem lahko neovirano pospešil navzdol v drugačne vrste pravljico …