Žal sem spet leto starejši. In da ta dan ne bi imel tako grenkega priokusa, kot ga sicer ima, sem si kot po tradiciji podaril zanimiv izziv, ki mi bo pomagal pozabiti na ta dan.

Vreme je bilo na srečo napovedano lepo in stabilno. Cilj pa je bilo priteči in prehoditi iz Koče pri slapu Savica do Krna. Ja, to bi šlo! Kaj pa še vso dolgo pot nazaj!? To je že vprašanje. Že samo zračne razdalje je do Krna 11 km, kaj šele dejanske in višincev. Sebe že dovolj dobro poznam, da hitro ugotovim kako dobro sem trenutno pripravljen. Sploh ne slabo! Težava je le v tem da sem zadnji težak trening opravil manj kot 12 ur pred tem. Težke noge ne zmorejo niti lahke mulatjere proti Komni.  Hitro mi je jasno, da bom imel do Krnskih jezer več kot dovolj.

Pri tem zloglasnem hotelu sem točno v eni uri, kar je petnajst minut počasneje, kot letos pozimi obtežen s kompletno zimsko opremo in težkimi zimskimi gojzarji namesto lahkih gorsko tekaških copat. Dom na Komni sedaj res lahko uradno razglasimo za hotel, ker v njem ne morete najti več zavetja brez plačila. Če se boste prišli v kočo samo pogreti in si privoščili lastno malico namesto “hotelske” vam bodo zaračunali en Evro. To velja po novem v vseh planinskih postojankah v Sloveniji. Z drugimi besedami še ena neumnost sprejeta s strani Planinske zveze Slovenije in Franca Ekarja. Že pred tem sklepom je bila ta koča neslavno “znana” po tem da so iz njenih prostorov na mraz metali gornike, ki niso ničesar naročili.

Za celo nadstropje snega je skopnelo

Dalje se ne silim več teči. Če ne gre, pač ne gre. Raje uživam v soncu in lepih razgledih. Ti pa se bistveno razlikujejo od tistih, ki sem jih imel marca. Zima 2008 / 2009 se bo vpisala v zgodovina, kot ena tistih z največ snežnimi padavinami pri nas. Že samo na relativno nizko ležeči Komni je padlo več kot pet metrov snega. Snega je bilo toliko da je pokopal pod sabo tudi višja drevesa in hiše. Kar težko si predstavljam da se je stopil ves ta sneg. Sedaj, pet mesecev kasneje, je od te obsežne snežne odeje ostalo le manjše snežišče pod Mahavščkom.

Komna z Bogatinskega sedla poleti in … … pozimi

Zimska pokrajina je bila čudovita. Današnja pa tudi nič manj zanimiva. Lepote narave se prepletajo z ostanki krvave zgodovine tega območja. Komna je bila v času prve svetovne vojne zaledje bojišča. Koča pod Bogatinom je še edini ostanek vojaške bolnišnice Feldspital. Nad njo pa leži kamnita piramida v katero so vzidane kosti nekaterih padlih vojakov. Ostanki s prve svetovne vojne pa se mešajo tudi s tistimi iz časa Rapalske pogodbe, ko smo Slovenci izgubili Primorsko. Meja je potekala čez Bogatinsko sedlo.

Italijanska utrdba iz časa Rapalske meje v Malem Lepoču

Prek Vratc sem se spustil v dolino Doliči. Njena posebnost je ta da gre za t.i. mrazišče. To sem takoj opazil, ker je rastje značilno inverzno. Na dnu doline raste ruševje, med tem ko višje po pobočju raste macesnov gozd. Alpski pas gorskih travišč, ki pri nas običajno leži na višini nad 1900 metri je tu le 1400 metrov visoko. Verjetno bi botaniki znali prepoznati tu tudi kako redko rastlinsko vrsto.

Mrazišče Dolič

Še nekaj teka po mehkih traviščih in že sem na planini Duplje. Tu leži večja mlaka – Dupeljsko jezero – ki pa ni stalna in v obdobjih suše presahne. Še navzgor čez morene in že sem pri Krnskem jezeru – največjem visokogorskem ledeniškem jezeru pri nas. V dolžino krat širino meri 380 krat 150 m. Po globini pa skorajda prekaša naše morje! Vročina je izjemna danes še v hribih, v dolini je baje povsod krepko čez 30° C.  Misel o zasluženi osvežitvi postane samoumevna. En sam kopalec ne bom povzročil škode jezerskemu ekosistemu. Na zahodnem bregu jezera najdem samoten kotiček zase. Iz sebe slečem vsa prepotena oblačila in se gol vržem v jezero. Voda je tako topla da to ni bil le skok v vodo, ampak pol ure čistih užitkov v plavanju v kristalni vodi – po jezeru po dolgem in počez. Posušim se hitro. Brisačo prav dobro nadomesti moj velur.

Krnsko jezero s Krnom

Tako “ofrišan” sem za trenutek pozabil kako dolga pot nazaj grede me še čaka. Celo po Krnu se mi spet zljubi. Ne čisto dovolj bo. Vračam se po isti poti. Izbiranje drugih variant bi bilo samo še daljšanje ture. Dolgčas mi krajšajo številni klici prijateljev, ki me pozdravljajo. Hvala!  Najbolj pa sem se razveselil klica Jaka Steblovnika, ki me je nekje pod Bogatinskim vratci, spomnil da bo danes potekalo v Ljubljani javno astronomsko opazovanje v spomin na točno 400 letnico Galilejevega prvega teleskopskega opazovanja Jupitra in s tem začetka moderne astronomije. Turo sem s svojimi plavalnimi užitki časovno še podaljšal. Do začetka opazovanja niti v dolini ne bom.

Avtoportret po kopanju

To me je tako podžgalo, da sem spet začel teči in bil hitro v dolini. Sploh zaradi nevarnega plesa skokov po bližnjicah pod Komno. Ura vožnje, za njo ura malice in že se bil namenjen na Opazovanje  Jupitra in Lune v Tivoliju …

Lep gorsko – tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič