19. Tek po Dovžanovi soteski

Nepričakovano je moja odsotnost s tekmovanj trajala kar dva meseca. Vrnitev po tako dolgem času je težka. Imel sem občutek da se zame sezona spet začenja. Tudi na treningih sem tekel podobno slabo, kot letos aprila. Za nov začetek ter test forme je bila znana in relativno lahka proga proga v Dovžanovi soteski zelo primerna.

Štartna mesoreznica

Proga je bila identična, kot pred dvema letoma, ko sem zadnjič nastopil, s to spremembo, da ni več ciljnega finiša v 300 metrov dolg klanec. Na ozkem štartu nas je zbranih 168 tekačev in tekačic. Prvi del proge poteka po še najslabšem makadamu na vsej trasi. Prostora je mogoče le za tri ali največ štiri tekače vštric. Pa še to je bil tek za sredinska dva praktično nemogoč, ker je bil makadam sredi ceste najslabši. Davek prerivanja je (po nedolžnem) najhuje plačal Hendrik Bottger, ki se je znašal v primežu med komolci in koleni Marjana Zupančiča. Hudo je padel. Zadnji hip sem odskočil, da ga nisem “povozil”. A Zupančič teče dalje, kot da ne bi bilo nič. Hendrik pa ni odstopil, pač je po slabi minuti spet prišprintal mimo mene.

Vzdušje in organizacija sta bila v Jelendolu spet dobra

Sam sledim odličnemu veteranskemu tekaču Tomažu Kalanu. Tudi midva se kdaj pa kdaj “dotakneva”, ker je pas dobre (hitre) proge za dva tekača preozek. Vročina je, ampak mi jo ne občutimo, ker tečemo v hladnem zavetju sence, globoko v Dovžanovi soteski. Proga se prve štiri kilometre komajda vidno vzpenja proti Medvodju. Na strmejših klančkih pospešim, da bi se otresel Tomaža, ker predvidevam da mu nazaj navzdol ne bom mogel slediti. Vendar se ga ne uspem otresti vse do obrata. Ostala konkurenca s Tonetom Kosmačem načelu pa mi je že neulovljivo ušla.

Na polno prav do cilja

Nazaj navzdol tečem na podoben način, kot na svojih treningih s pospešitvami vsakih nekaj sto metrov. Na ta način mi uspe ohranjati minimalno prednost. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi moral prav do cilja gnati na polno. Tokrat ni šlo drugače. Forma mi je toliko padla, da sem jo moral nadomeščati s trmo. Ponavadi v ciljnem delu celo spet pospešim zaradi vzdušja. Tokrat pa sem se utrujen lahko samo še iztekel. Dosegel sem šele absolutno osmo mesto, ki je najslabši rezultat na vseh letošnjih tekmah.


Zvečer po tekmi me je mučil hud migrenski glavobol z bruhanjem, ki se mi običajno pojavlja po res najhujših naporih.

Prepričljiva zmaga s skorajda minuto naskoka je šla Tonetu Kosmaču, priznanje za pogum pa Hendriku Bottgerju.

Zmagi v konkurenci do 30 let se vseeno nisem odpovedal (Foto: Gregor Bizjak)

Lep tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s