S Savice na Krn

S Savice na Krn sem že enkrat tekel, drugič pa samo na pol – do Krnskega jezera. Vsekakor je to pot, ki jo imam v zelo lepem spominu. Zato mi je že nekaj časa tlela želja da jo ponovno obiščem. Zima, ki to ni, mi je omogočila, da sem se na pot podal na enega krajših dni v tem letu.

CAM06254Lemež

Kljub vsemu, sem  pri Savici začel precej pozno in že vnaprej računal da me bo verjetno ujela noč. Tek z naglavno lučko, sploh po snegu, pa je tudi nekaj zelo romantičnega. Na izhodišču je bilo 4 stopinje pod ničlo. Vendar se je višje na poti precej segrelo. Snega je ostalo zelo malo, a dovolj da je marsikje poledenelo in da drsi.

CAM06258Krnsko jezero

V dolini Pekel pod Komno je bilo spet hladno (ravno nekje okrog ničle) in približno tako je bilo potem cel dan. Domu na Komni sem se po bližnjici kar izognil in nadaljeval proti Bogatinskim vratcem. Najtežji vzpon z največ višinci je bil za mano. Sedaj me je do Krna čakala bolj ali manj le še ravnina. Vsekakor pa je to ena redkih tur v našem visokogorju, kjer navkljub precejšnji razdalji, višincev ni veliko in se da res vso pot reči.

CAM06286.jpgKrn z Gomiščkovim zavetiščem

Na Bogatinskem sedlu se je prvič pokazal Krn. Tek pa je postal nekoliko bolj zimski, saj je tu napoti napihano kar nekaj snega. Teren tu ni prepaden, niti strm. Treba pa je opozoriti na neko drugo nevarnost. Še vedno je tu veliko ostankov iz prve svetovne vojne – v pomenu ostrih konic -nosilcev bodeče žice. In če tu zapade ravno prav snega, da se skrijejo, res zna biti nevarno, da se ti udre ravno na eno teh osti.

CAM06311

Nižje, na planini Duplje, spet ni skorajda nič snega. Krnsko jezero je v celoti zamrznjeno. Vseeno ne skriva svoje lepote in na svoji zamrznjeni gladini  odseva svojo goro. Poleg tega sem prisluhnil in slišal glasno ječanje povodnega moža Krnskih jezer. No, v resnici se led na jezeru širi in ob tem poka, kar je bilo res slišati, kot neke vrste jek.

CAM06284.jpgBatognica in Vrh nad Peski

Nad obalo jezera sem se začel počasi dvigovati proti Krnu. Vzpon je dolg kar 5 km s 850 višinci. Pot je nekdo že pred mano zgazil in mi s tem prihranil precej energije. Krn je precej osamljena gora. Zato so razgledi z višino postajali čudoviti. Poleg tega se je visoka oblačnost celo nekoliko pretrgala, da se je pokazalo sonce. Vrh Krna je povsem kopen. Njegove mehke trave pa kot nalašč za kratek počitek.

CAM06319Jezero V Lužnici

Nazaj proti Savici sem sestopil po poti čez Peske. Pred tremi leti sem tekel čez Batognico. Tokrat pa spodaj po njo, da sem videl kakšna je razlika. V resnici je skorajda ni, saj sta obe poti približno enako dolgi, in obe vsebujeta krajši vzpon. Pot čez Peske poteka po Primorski strani, kar je pomenilo da je bilo tu še manj snega. Vendar je bilo nekaj strmih snežišč, ki bi bila težko prehodna brez zimske opreme. Na srečo se je vsa dalo z lahkoto obiti.

CAM06356.jpg

Sama pot je fantastična, tekaška in samotna. Kar težko je verjeti, da je transverzalna pot tako malo obiskana. Na planini Za Lepočami sem se pridružil poti proti Komni. Na Bogatinskem sedlu sem še ujel zadnje sončne žarke. Potem pa sem občudoval čudovit sončni zahod. Noč me je ujela pri Domu na Komni.  Koče je odprta. Zato sem si z veseljem privoščil zasluženo kokakolo, ki mi je dala moči še za sestop nazaj do Savice.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

CAM06285

CAM06350

CAM06362.jpg

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.