Lepo vreme in praznik: pravi čudež! “Pssst! Tiše! Murphy vse sliši!” Kadar se to vendarle zgodi si gostinci manejo roke. Tako je bilo tudi danes, saj je praktično vsa pločevina, ki jo v Sloveniji premoremo iskala svoj mir v svetnih in posvetnih krajih. Jaz pa sem se hotel skriti pred njo v zavetju severne stene Mangarta. Mi je uspelo?

Mangart v soju prvih jutranjih sončnih žarkov

Avto (brezplačno) parkiram na ogromnem parkirišču pri Zgornjem Belopeškim jezeru. Poleg ducata avtomobilov bolj zgodnih gornikov, je tu še nekaj deset avtodom. Sicer pa je prazno.

Za ogrevanje sem prisilen dober kilometer hoditi po prašnem makadamu. Dodaten psihični pritisk pa mi predstavlja štiri kilometre zračne razdalje oddaljen vrh Mangarta, ki se pne še celih 1700 metrov nad mano s svojo mogočno steno. Bom sploh kdaj tu čez? Pospešim, da se znebim  jutranje slabše motiviranosti. Na srečo se  s ceste že kmalu odcepim desno na kolovoz, ki pripelje na planino Tamar. Vseskozi sledim na gosto posejanim markacijam. Te seveda niso Knafelčeve, a niso nič manj vidne. Na nekaterih je celo napisano ime poti 517 A, ki vodi proti bivaku Nogara, kjer se začne ferata Via Italiana.

Današnje markacije

Na severnem robu planine pot pripelje v gozd. Takoj se začne neusmiljeno vzpenjati v ključih češ, da odpre še zadnje od zaspanosti morebiti le na pol odprto oko. Steza sicer ni nič zanimivega, a meni je bila všeč, ker imam rad poti kjer se višinci hitro nabirajo. Gozdni del res hitro mine, saj je gozdna meja že na višini 1400 m (kar 300 m nižje od povprečja) zaradi senčne lege pod Mangartom.  Snežiščem pod steno bi pa pri nas skorajda že rekli ledenik.

Slap

Pot se spet položi in me po nekaj minutah pripelje do označenega razpotja. Levo gre pot proti koči Zacchi, sam pa zavijem desno proti Nogari. Hitim! Pri tem ne opazim, da sem nehote zašel na stezico, ki vodi levo proti slapu. Prek spolzkega pobočja prepredenega z izvirčki se vrnem na pravo pot, ki se spet zažre navzgor v pobočje. Tu se v grapi pojavi prva jeklenica.

 

Bivak Nogara ima pograde v kar treh nadstropjih

Še nekaj vijuganja prek travnatih pobočij v stilu prečenja Begunjščice in že sem pri bivaku Nogara. Odcepim se levo, proti steni, kjer že vidim plezalce. Pot se za trenutek zgubi v labirintu večjih in manjših balvanov, ki prepredajo pobočje.

Nezahteven vstopni del

Tik pred vstopom v Via Italiano (že več kot leto dni) leži tabla, ki opozarja, da je ferata uradno zaprta zaradi poškodovanih varoval. Nesporazumi v nekem italijanskem planinskem društvu so pripeljali do tega, da poti nihče noče popravit. Po opisih gornikov, ki so plezali tu že pred mano sklepam, da je vseeno dovolj varno.

Skozi jamo

Ferata je na začetku najlažja. Vzpenja se proti levi po zajedi z naklonom le 45 °. Potem pripelje v jamo in najde navpičen in ozek prehod skozi okno iz nje. Sledi izpostavljena prečnica, kjer je prvi izruvan klin. A zaradi njega ni nič kaj dosti manj varno, saj je padec na prečnici v ferati še najbolj varen, ker preprosto obvisiš na jeklenici nad prepadom. Zaradi izpuljenega klina bi padel mogoče največ meter več. Meni pa se je vseeno pripetila nezgoda. Ustniku mojega meha za vodo je popustilo lepilo in je zgrmel v prepad. Poleg tega, da sem bil ob praktično vso tekočino, ki sem jo nosil s seboj, mi je poplavilo še nahrbtnik. Turo nadaljujem s pol litra rezerve v plastenki.

Odpuljen klin na prečnici

Pot postane spet manj zahtevna. Vzpne se po podobni grapi, kot je že tista pod Nogaro. Po prečnici še enega travnika se nadaljuje strmo navzgor in potem levo okrog izpostavljenega vogala. V pomoč so nam skobe, a je kljub temu treba imeti nekaj moči v rokah. V primeru, da smo plezali brez uporabe skob, smo splezali trojko.

 

Okrog “vogala”

Za razliko od slovenskih »ferat« jeklenice na tej poti niso napete. Namen je jasen. Jeklenice so namenjene temu, da se vanje vpenjamo s samovarovalnim kompletom in ne da se vlečemo zanje. Tudi varnost je večja, saj nenapete jeklenice prispevajo k dinamiki morebitnega padca na podoben način, kot plezalna vrv.

Skobe, si kot lestev še vedno sledijo navpično druga nad drugo prek belih plošč, kjer je razen varoval na voljo malo naravnih oprimkov. Tu opustim plezanje, saj bi z njim ogrožal gornike, ki se vzpenjajo direktno pod mano.

Po skobah navzgor

Za to navpičnico se pot uravna na skalni polički. Na tem mestu je odtrgana jeklenica zamenjana z vrvjo. Vrv ima veliko krajšo življenjsko dobo, kot jeklo. Če že jeklenice ne morejo zamenjati, upam da bodo vsaj vrv v imenu varnosti zamenjali enkrat letno.

Odpuljeno jeklenico zasilno nadomešča vrv

Sledi še nekaj položnejšega vzpenjanja po zajedah v obliki cik-caka. Nato gre pot rahlo navzdol do navpičnega kamina, ki ga preplezamo po seriji skob. Tu je po mojem mnenju najnevarnejši del, ker je tu odtrgan še en klin, ki bi moral držati jeklenico varno v skali. Pa jo ne! Jeklena vrv tako visi v zraku namesto pet metrov, kar deset metrov. Zato bi bil potencialni padec dvakrat daljši. Zato priporočam tu večjo previdnost in vpenjanje kar v skobe, ki so v dobrem stanju.

Najnevarnejši del s še enim odpuljenim klinom

Ko splezam čez, se mi odpre pogled na Mangartsko sedlo in na planince, ki zrejo v prepad, kjer plezam. Težjega dela je konec. Sledi le še lažji izstopni del.

Pogled na Mangartsko sedlo

Dan je še naprej čudovit. Prav gotovo eden lepših letos. »Uf, kako lepo bo šele na vrhu,« si mislim. Na Mangart se povzpnem po slovenski poti. V primerjavi z Via Italiano je prava avtocesta. Po njej bi se dalo odlično teči, a ima eno veliko težavo, da je zelo krušljiva. Po njej pa se poleg mene vzpenjajo počasne trume romarjev. Izogibam se jim s plezanjem po bližnjicah.

Slovenska pot na Mangart

Letos nisem hotel na morje in sem očitno pozabil kaj je to gneča. Tega pa res nisem pričakoval! Na vrhu je toliko ljudi, da sem komajda našel prosto skalo na sicer precej prostornem vrhu. Kaj pa da: večina se z avtomobilom pripelje na Mangartsko sedlo. Od tod pa sta le še dve urici zložne hoje na vrh. Pogled mi šine mimo Jalovca še na Triglav, ki je verjetno danes tako obiskan, da je še hoja nemogoča, kaj šele tek. Najlepši pogled je pa seveda na azurna Belopeška jezera globoko v Mangartski dolini. Pa tudi na Rabeljsko jezero in plaz Stože, ki je pred leti opustošil Log pod Mangartom.

Vršni del Mangarta

Sestopim pa lažji – Italijanski poti in na ta način opravim poln krog okoli vršnega masiva Mangarta. Nazaj v Italijo pa stopim na sedlu med Malim Rateškim Mangartom in Travnikom. Gre za lahko in dobro označeno pot, ki me pripelje nazaj do bivaka Nogara. Naprej sestopam po znani poti.

Na Italijanski poti z Mangartsko dolino in Belopeškimi jezeri pod sabo

Na vrhu Mangarta se nas je drenjalo »le« 50 ljudi. Pri Belopeških jezerih je bilo pa že samo avtomobilov na tisoče. Nič več me ne čudi, da je moj blog o Belopeških jezerih moje daleč najbolj brano besedilo. Kopa pa se nihče, ker je prepovedano. Zato pa poležavajo in se zabavajo po travnikih okoli jezer.

Odsev v Zgornjem Belopeškem jezeru

Jaz pa sem se odpravil na en kratek tek okrog zgornjega jezera. Z južnega roba se tako lepo vidi odsev Mangarta na mirni gladini jezera. Do tega trenutka sem napravil že več kot 300 fotk in ravno sedaj je zmanjkalo napetosti v baterijah. Celice vzamem ven iz fotoaparate ter jih položim na vročo skalo. Pogrete celice ponavadi iz sebe stisnejo še kak dodaten miliamper. Fotoaparat z vročimi baterijami res deluje še nekaj sekund, da posnamem prizor kje in kod sem hodil danes.

OPOZORILA:

POZOR!

• POT JE NA ZEMLJEVIDU JALOVEC IN MANGART (1 : 25 000) NAROBE VRISANA! PRAVILNO JE VRISANA NA ZEMLJEVIDU JULIJSKE ALPE: ZAHODNI DEL (1 : 50 000)

• POSODOBITEV ( 11. 9. 2009): Vio Italiano so končno popravili in je spet odprta
• POSODOBITEV (29. 7. 2011): Vio Italiano so popravili in je spet odprta

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič