Kramarjeva grapa ali Kramarca, kot je njeno krajše, za Gorenjce lažje izgovorljivo ime, je priljubljen zimski cilj alpinistov. Debeli snežni zameti pod svojo odejo skrijejo skoke in zapore. Njena edina težava še vedno ostaja velika strmina v predvsem zgornjem delu. Naši odlični alpinistični turni smučarji, z Davom Karničarjem načelu, so jo že celo presmučali. Midva z Domnom pa sva se odločila, da preplezava njene strme skoke v letnih razmerah.

Kramarjeva grapa pozimi

Prikladno parkirava 1100 m visoko pri Domu pod Storžičem. Tako sva si za uro skrajšala dostop do smeri s težkimi nahrbtniki, do roba in še čez napolnjeni z alpinistično opremo. Do smeri sva dostopila po poti čez Škarjev rob. Nemarkiran, a dobro viden odcep, proti Kramarci se pojavi na gozdni jasi po pol ure hoje. Zagotovo vemo, da smo na pravi poti, če na skali ob poti opazimo tri srčke. Ne vem zakaj so tam, ampak menim da niso reklama za Radensko. Pot potem cikcaka čez melišče do vstopa v grapo, kjer je spominsko obeležje ponesrečenemu alpinistu.

Vi trije odcepi. Levo gre najin obvoz po travi in rušju. Po sredini je varianta, ki jo zapira balvan in čisto desno je prava smer.

Pri prvem krajšem raztežajem sva se držala leve in na ta način obvozila težave, ki potekajo po dnu grape. Na vrhu je zabit klin. Nato se grapa cepi na dva oz. kar tri dele. Jaz sem hotel sprva naravnost po dnu grape, kjer je bila videti kompaktna skala. Res pa da je bilo videti mogoče malce težje, ker je bil tam zagozden balvan. Torej nekaj podobnega kot v slovenski smeri v Slovenski grapi. Zato sva se odločila, da greva po travnatem obvozu po levi. Celo uhojeno je bilo videti. Plezanje res ni bilo težko, a prvih 60 metrov zelo zoprno, ker je bilo prave skale zelo malo. Stopati je bilo treba strmo navzgor po travnatih poličkah prenaloženih z gruščem. Na to je strmina popustila. Žleb po katerem sva hodila je vse bolj zapiralo ruševje čez katerega se je vrv (ki jo v tem trenutki nisva potrebovala) samo zapletala. Na desni pod nama je ležal Črni graben in onstran njega bivak. Zavedla sva se da sva narobe. Analiza po turi je razkrila, da bi že pred koncem prvega raztežaja mogla vstopiti v neizrazit žleb desno od tistega z balvanom. Prehod v Črni graben je bil na tem mestu nemogoč, saj je ležal pregloboko celo za spust po vrvi. Domen je poskusil srečo in na vrhu tega “solatnega” žleba našel dokaj enostaven prehod v graben. Potreben je bil le kratek abzajl. Domen se je spustil, jaz pa sem zlezel prosto navzdol. To se mi je zdelo varneje, kot pa morebiti slepo zaupati ruševju, ki se je pulilo že ob Domnovem spustu.

Domen abzajla v Črni graben (levo), pogled proti bivaku (desno)

Po Črnem grabnu sva se nato vzpela še nekaj metrov in našla desno navzgor prehod (skorajda pot) v Kramarco. Od tu dalje sva ji natančno sledila. Na začetku je bilo nekaj skokov s težavnostjo do druge stopnje, kjer sem lahko tekel. Potem pa grapa postaja vse bolj strma. Skoki pa tudi vse težji. Z naslednjim tretje težnostne stopnje tudi še nisem imel težav. Užival sem v plezalnem teku in skorajda po gorsko-tekaško napredoval. Domnu pa se je tu rahlo zataknilo. Jaz pa sem bil žal že predaleč, da bi mu uspel vreči vrv. Poskusil sem večkrat, a vedno sem bil daleč od uspeha. Še našemu atletskemu superšampionu Primožu Kozmusu zgolj vrvi brez kladiva ne bi uspelo vreči tako daleč. Domen se je zavedajoč situacije malce bolj potrudil in splezal skok.

Globoko v Kramarci

To pa naju ni izučilo! Še vedno sva ostala razvezana in solirala. Nad nama je bil videti precej enostaven skok, ki sem ga od spodaj ocenil z največ drugo stopnjo težavnosti. V smer sem vstopil pravilno, saj je bil tu zabit klin. Pa ni bila tu več nedolžna dvojka, ampak že kar trojka. Težave pa so se še naprej stopnjevale. Domnu sem svetoval povratek. Sam sem sklenil nadaljevati. Splezal sem levo okrog skale in se bil pri tem primoran krepko nagniti nazaj. Nato pa navpično navzgor proti votlini, kjer je bil zabit še en klin. Joj ko bi bila navezana bi se lahko tako lepo varoval. Tako pa sem soliral vsaj štirico. Uspe se mi splezati v votlino. Vrniti nazaj se ne morem. Strašno strmo in izpostavljeno je. “V primeru padca se v najboljšem primeru ubijem. V najslabšem pa postanem doživljenjski invalid,” razmišljam. Roke se mi tresejo od strahu. To se mi je že dogajalo v težkih smereh, a sem bil vedno varno navezan. Zaprem oči ter dvakrat vdihnem, da se zberem. Sedaj sem prepričan da mi bo uspelo. Dlani zagozdim v veliko razpoko in po le nekaj premišljenih gibih splezam na varno. To seveda ni bil nedolžen skok ampak “Zapora”, kot jo je Tine Mihelič poimenoval v svojem alpinističnem vodniku Slovenske stene. Domen pa se povzpne po Miheličevem obvozu po žlebu na desni s plezanjem le druge stopnje. Od zgoraj si ogledava mojo smer, ki od tu zgleda strašljivo.

Nedolžno od spodaj in realno težko od zgoraj

Pred nama pa je še en krajši skok. Najprej poskusim po levi strani. Premislim se, ker na desni najdem krajši (5 – 10 m) prehod z dobro skalo. Oprimki so tu minimalni in spet moram pokazati svoje plezalsko znanje. Pravzaprav je ta skok še težji, kot prejšnji. Ampak bistveno krajši in manj izpostavljen. Domen varovan od zgoraj z užitkom splezal svojo precej lažjo varianto, ki jo oceni s III.

Še drugi skok s težavnostjo IV in pogled skozi Kramarco proti Domu pod Storžičem in bivaku.

Sledi le še zadnji lažji raztežaj (II) in že se rešiva sence grape. V originalu Kramarca pripelje tik pod vrh Storžiča. V tem zgornjem delu pa je poleti zelo nevarno krušljiva in gruščnata. Po strmih traviščih, kjer se je bilo treba tu in tam še kaj prijeti z rokami prispeva na pot, ki vodi po vzhodnem grebenu čez Psico na vrh Storžiča. Za vzpon sva potrebovala pet ur.

Iz grape sva se na greben povzpela preko tega pobočja

Sestopila sva po normalni poti čez Škarjev rob. Vmes sva si ogledala še drugo znano grapo v Storžiču – Peto žrelo, ki jo je Domen že presmučal.

Zvečer pa ne on ne jaz nisva legla spat. On je šel na šiht. Jaz pa izvedel eno trening astronomsko opazovanje, kjer sem poskušal čim bolj na pamet iskati znane Messierjeve objekte. Po le uri se je začelo oblačiti. Noč pa je bila prijetno topla in sem skorajda zaspal …

Lep alpinistični pozdrav

Bojan Ambrožič