Ne, to ni tek, ampak sanje prav vsakega gorskega tekača. Le kdo si ne želi v kar čim krajšem možnem času povzpeti na vrh Triglav? Odgovor na to vprašanje da gorski tek. Nekateri gredo še dlje in se povzpnejo na sveto slovensko gora kar od doma. Celo iz Ljubljane so že tekli na Triglav!

Triglav pa se vendarle pne že proti tri tisočim metrom in je zato nanj mogoče teči le nekaj najbolj vročih dni v letu s stabilnim vremenom. Letošnje “časovno okno”, ko je tek na goro še relativno varen, sem ujel za las. Dnevi so že bistveno krajši v primerjavi z najbolj idealnim dnevi v sredine julija. Noči (sploh jasne), kot je bila današnja, pa mrzle. In veselilo me je, da je bilo tako, saj to noč Zemlja potuje ravno skozi jedro prašnega vlakna kometa Swift-Tuttle. Zato je mogoče v uri videti tudi po 120 utrinkov – Perseidov. Žal je bila atmosfera  zaradi vetra precej nemirna – tako da prav uživati v opazovanju nisem mogel.

Zjutraj je bilo še bolj hladno. Svoj štart sem prestavil za dobro uro. Nisem hotel brez potrebe mučiti svoje grlo z vdihavanjem mrzlega zraka. Napovedano je lepo vreme. Neviht skoraj zagotovo ne bo. Zato se mi prav nikamor ne mudi.

Pazljivo napolnim svoj tekaški nahrbtnik, da bo v njem res le tisto najnujnejše za tek. Vred z litrom vode v mehu je na koncu tehtal manj kot dva kilograma. Vajen šerpanja iz tur prejšnjega tedna, take teže niti nisem občutil in me med tekom res ni ovirala.

Jutranja vožnja v Krmi

Ob pol sedmih je parkirišče “pri lesi” v Krmi že nabito polno. Kasneje, na vrhu Triglava, izvem da so vsi avtomobili (z izjemo treh) od danes. Toliko ljudi bo danes romalo samo iz te doline gor! Sam sem se odločil za varianto prek Planike in Malega Triglava iz ključnega elementa varnosti, ker bom tu bombardiranju s kamenjem izpostavljen le deset minut.

Štart! Krma se na začetku komajda vidno vzpenja in tako je tudi moj tek prve 1,5 km hiter. Vse skupaj spominja na kros. Potem pa pot zavija skozi bukov gozd. Prvič pritisnem  da ne spustim ritma. Strmina še vedno ni prehuda, da se ne bi dalo teči. Prst pa vse bolj zamenjuje grušč, po katerem je vse težje teči. Srečujem skupine planincev, ki na moje presenečenje, večinoma odobravajo moje početje ter me spodbujajo celo s ploskanjem. Nekateri pa si verjetno mislijo, da se v “navadnih teniskah” nameravam čim prej ubiti. Pa seveda nisem tekel v supergah, ampak v enem najboljših modelov gorsko tekaških copat na trgu.

 

Takle velik grušč je še dober za tek ter U profil Krme

“Šoder” me pripelje nad gozdno mejo do znanega mesta kjer se tako lepo vidi U profil krme. S tekem vem, da oziranje nazaj jemlje motivacijo in krade dragocen čas. Ne gledam več nazaj. Naprej, visoko nad sabo, pa vidim steno 2243 m visokega Velikega Draškega vrha. Joj, še 600 m višje od njega bo v slabi uri treba.

Po pesku, ki se ves čas melje, je zelo težko teči

Vse drobnejši pesek me prisili, da spremenim slog teka. Odrivanju s stopali direktno naprej zamenjam z bolj trdim stopanjem, kar sicer nekoliko zmanjša hitrost teka, a izboljša oprijem na znosnega.

Tlakovci pod Pastirskim stanom

Steza zapelje nekoliko navzgor čez ledeniške grbine in uravnave za njimi. Tu na ravnini si dam duška in poženem na polno. Nato pa sem bil pred izbiro ali naj do Pastirskega stanu tečem naokoli po markirani poti ali po precej krajši bližnjici. Odločim se za označeno pot, ker sem že kar nadelan in vem da iskanje prehodov tudi terja svoj čas. Nič nisem narobe storil, saj je pot tlakovana z ogromnimi ploščatimi kamni po katerih se da odlično teči. Brez ustavljanja se zagrizem v pravi klanec (čez Kurico) proti Konjskemu prevalu. Moj do tega mesta bolj ali manj neprekinjen tekaški korak, se je tu ustavil, saj zaradi strmine in podrte poti (tu se še poleti včasih nahaja snežišče) nimam več moči za tek. Tega najnapornejšega dela je bilo na srečo le pet minut.

Konjski preval s Krmo in Pokljuškim grebenom v ozadju s poti na Planiko

Do Planike vodi sicer široka pot, po kateri so še pred desetletjem oskrbovali kočo s konji. Vendar je zelo gruščnata in izjemno naporna za tek. Tu sem se verjetno najslabše odrezal na vsej trasi. Moral bi se bolj potruditi. Bil sem le trikrat hitrejši od povprečnega planinca.

Tek po zavarovani plezalni poti

S Planike se vrh Triglava že skorajda že čuti. Le še 400 višincev najnevarnejšega dela je pred mano. Če so mi bili planinci do sedaj v psihično pomoč pri mojem napornem početju, so mi bili sedaj na ozki potki med klini in jeklenicami, v napoto. Verjetno pa še bolj jaz njim. Noge nimajo več moči za velike stope po Triglavskih stopnicah. Pomagam si z vlečenjem za jeklenice, kar zelo pospeši hitrost napredovanja. Začnem hlastati za tek preredkim zrakom. Mali Triglav je že za mano. Sledi kratek šprint po grebenu do strmejšega vršnega grebena Triglava. Ljudi je ogromno, pravzaprav preveč za tako majhen konček zemlje vrh Slovenije. Časa pa nimam da bi jih gledal kako se oni pravilno varujejo. Prisiljen sem jih kar obplezati.

Ves vesel, zadovoljno objemam Aljažev stolp po eni uri in 48 minutah vzpenjanja na en sam dušek.

VMESNI ČASI:

Pri Lesi v Krmi (944 m): 0:00
Pastirski stan v Zgornji Krmi (1763 m): 43 min 11 s
Konjski preval (2020 m): 1 h 2 s
Dom Planika pod Triglavom (2401 m): 1 h 19 min 53 s
Mali Triglav (2725 m): 1 h 37 min 34 s
Triglav (2863,5 m): 1 h 48 min 46 s

POVPREČNA HITROST VZPENJANJA:
Lesa v Krmi – Pastirski stan: 1137,9 m / h
Pastirski stan – Konjski preval: 915,1 m / h
Konjski Preval – Dom Planika: 1151,6 m / h
Dom Planika – Mali Triglav: 1099,3 m / h
Mali Triglav – Triglav: 742,0 m / h
Lesa v Krmi – Triglav: 1058,9 m / h

Sestop sem opravil čez Kredarico in Kalvarijo ter še globoko v Krmi srečeval planince, ki so zatrjevali, da so me videli teči.

Relativno svež spet v Krmi

Lep gorsko tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič