Jalovec s Planice (Tamarja)

Že ob štirih krenem od doma in uživam v že skoraj pozabljenim jutranjem (zimskem) nočnem nebu.

Ob petih sem v Planici. Na srečo še ni nikogar, ki bi kasiral parkirnino. Rampa za do Doma v Tamarju je odprta. Lahko bi si tako pot skrajšal za eno uro dolgočasne hoje. Pa ne želim tvegati. Zapornica je namreč odprta le od šestih zvečer do šestih zjutraj ter od 12. -14. ure čez dan. Kdo bo pa lovil te termine? Vseeno me med mojim počasnim korakanjem proti Tamarju prehiti procesija vozil. “Naj kar vozijo mimo. Itak jih bom ujel”, si mislim. Medtem se počasi že dela dan, ki razkriva da nebo navsezadnje ni tako jasno kot sem mislil. To mi preprečuje da bi naredil kakšno dobro fotko Jalovca ožarjenega v jutranji zarji.

jalovec

Jalovec (letos pozimi s Tamarja) v vsej svoji lepoti

Naprej od Tamarja pot vodi najprej skozi gozd, ki kmalu preide v ruševje. Tu smo že v Malem kotu na obsežnih meliščih zgornjega dela te lepe ledeniške doline. “Namleti” pa se nam ni treba pretirano že v spodnjem delu, saj se markirana pot melišču spretno izogne. Tu srečam skupino planincev, ki nameravajo na Jalovec prek Jalovške Škrbine. Odsvetujem jim, saj je po mojih podatkih tam še nekaj snega. Zato imam s seboj poleg samovarovalnega kompleta, tudi cepin. Nahrbtnik letos še ni bil tako težak. Zato sem to turo opravil v res počasnem tempu.

dsfdsf

Pri Domu v Tamarju (nazaj grede)

Sam se odcepim na pot čez Veliki kot proti Kotovem sedlu. Pot je na zemljevidu označena, kot zelo zahtevna plezalna pot. Vendar tiste 3 jeklenice na niti ne preveč izpostavljenem mestu res ne upravičujejo tega imena. Mogoče, če bi celo pot označevali po najtežjem delčku poti bi bila to lahko kvečjemu – zahtevna pot.

fsdfsdfsdf

Razpotje v smeri proti Kotovem sedlu in “zelo zahtevna” pot nanj

Prej sem ves čas hodil v megli. Tu pa se končno odpre pogled na morje megle in prvič tudi na sam Jalovec – najlepšo slovensko goro in simbol slovenskega planinstva. Večina misli, da je to Triglav, ki pa je “le” državni simbol. Vsekakor je to en velik paradoks. Meni osebno je Jalovec na pogled znatno lepši.

dsfdsfsdfsdfsdf

Z meglo popolnoma zalit Tamar- v ospredju Veliki kot

Na višini 1985 m ob poti na desni zagledamo pod velikim balvanom bivak pod Kotovim sedlom. Po obliki sodeč gotovo spada med najzanimivejše pri nas. 🙂

sdfsdfsdf

Bivak pod Kotovim sedlom

Za tem gre pot na desno proti Kotovem sedlu kjer se združi s potjo z Loške Koritnice. Pravzaprav to pomeni nepotreben ovinek. Zato se usmerim naravnost čez pobočje, levo, proti severnem grebenu Jalovca. Pot čez “drm in strm” je napornejša, a lepša in tokrat mnogo hitrejša.

gfdgggsd

Mogočni Jalovec: – moja direktna varianta gre po robu trav na greben do severnega roba gore

Obvezno čelado na glavo in po (zelo zahtevni) zavarovani poti na vrh. Na začetku gre pot po manjšem skoraj navpičnem razu, ki pa ni težak ker je dobro zavarovan z vsemi vrstami varoval. Brez težav se da splezati seveda brez njih ob malo večji previdnosti. Oprimkov in stopov je ogromno. Za tem gre pot za kratko s zahodnega na vzhodno pobočje Jalovca. Tu je edinkrat skala tako gladka, da se je treba malo bolj potruditi, da se pride čez brez uporabe varoval. Pot se nekajkrat vmes spusti in spet vzpne ter “pusti” pogledati globoko v Tamar. Za tem pa je nekaj izpostavljenega prečenja po poličkah (tipa Tominškova pot) in le še vršni lažji del, kjer se pot združi s tisto, ki pride z Zavetišča pod Špičkom oz. Jalovške Škrbine.

adsad

Pot na Jalovec s Kotovega sedla

awdas

Občasno izpostavljeno v smeri proti Loški Koritnici

asdsa

Razgled na vrhu mi večinoma kazijo oblaki, vseeno je bil markanten pogled na sosednji Mangart

Sestop opravim po isti poti. Izberem le logično podvarianto. Namesto mimo bivaka, grem po melišču pod Jalovškim ozebnikom. Melišče je srednje dobre, a pripelje celo do gozdne meje. Lahko bi rekli da je nagrada za vzpon.

gcffgsdfd

Po melišču navzdol v lepo ledeniško oblikovano dolino Tamar – Planica je še daleč

Pred vstopom na zavarovano plezalno pot spet srečam iste planince, kot zjutraj. Čez snežišče niso upali, ker je med snežiščem in steno Goličice, luknja čez katero je treba skočiti (sneg se je odmaknil od stene). Bali so se da bi se komu udrlo in bi padel not.

ggggfsdg

Snežišče pod Ozebnikom

Hodil sem vsaj 4 ure manj, kot sem mislil. Razočaran nad kratkostjo ture si omislim dodatek. Odpravim se na vrh “Velikanke” – največje smučarske letalnice na svetu. Ampak ne ob njej, ampak kar direktno navzgor po celem hrbtišču. Saj niti ni tako strmo. Sem že hodil po veliko bolj strmih terenih. Sama skakalnica je ena velika podrtija, da ne rečem celostna slovenska sramota. Volitve so, kot nalašč tu in marsikaj bo verjetno vsaj na papirju rešeno v naslednjih mesecih. Planica – Lepota iz snega si zasluži lepšo – spet mogočno – podobo. Da bo spet šlo 239 m in še dlje …

sfew

Tudi Velikanko je bilo treba “zlezt” 🙂

Lep gorniški pozdrav

Bojan Ambrožič

 

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s