Dan sem mislil izkoristiti za vzpon na Begunjščico. A je sošolec s katerim sem mislil opraviti izlet spet zatajil. Glede na to, da se je pripravljalo krasno vreme, dneva vseeno nisem nameraval izgubiti. Zato sem se odločil, da se udeležim 1. gorskega teka na Vodiško planino.

Vodiška planina

Na samem štartu v senčni Lipniški dolini je bilo zjutraj še kar hladno. A Sonce se je vztrajno pomikalo vse višje in obljubljalo idealno klimo za tek. In res je bilo spet ravno dovolj toplo za poletna tekaška oblačila. Očitno je jesen najboljši letni čas za tekaške prireditve. Pred startom se odpravim na ogled proge in opazim, da gre res za pravi gorski tek s številnimi “zankami” na progi. Takoj za samim startom je po trasi tekel potoček. Ta del temeljito analiziram, saj bo treba biti tu v startni gneči zelo pazljiv, da ne bo prišlo takoj do poškodbe ali tekaških copatov z “nekaj” kilogrami blata na podplatih.

Najprej, 2,5 km višje od nas, začnejo svoj tek mlajši dečki. Tu sta bila oba Božičeva seveda popolnoma brez konkurence. Za tem startoma z “dna” še mi. Zaženem se in težak startni del uspem premagati brez težav. Tehnična težavnost proge se sicer malo unese, a tečemo še vedno močno v klanec.  Tu tečem nekje na 7. mestu in počasi napredujem. Uspem dohiteti Daliborja Todoroviča, ki premaguje trase zelo pametno. V težjih skalnih koncih namreč hodi in tako (na videz) varčuje z močmi. To taktiko prevzamem še jaz, saj je bilo ponekod tako strmo, da si bil celo nekaj hitrejši, če si hodil in tako delal daljše korake, kot pa če si počasi tekel in dobesedno grizel v strmino. Pa da ne boste mislili, da sem potem prihodil do cilja. Daleč od tega! Teka je bilo vsaj 99%. Kot sem kasneje izvedel, tudi zmagovalec ni tekel čisto povsod. Za tem v precej kratkem času prehitim Daliborja in še nekaj tekmovalcev. Tako se v dosegu mojih moči znajde le še en tekmovalec. Vodilni trije tekmovalci (kasneje izvem, da sta bila le dva) pa so že skorajda predaleč, da bi jih videl kaj šele ujel.

Razgled na Karavanke

Zato se poslužujem včerajšnje t.i. Dvorjanske taktike. Namreč tekomovalca pred menoj vzpodbujam in ženem kakor me je volja in ga na ta način počasi utrujam. Tu in tam stopim korak pred njega, potem spet tik zanj. Tako sem v tekmi dobesedno užival in se sploh nisem trudil. Spet sem imel občutek, da počivam. Prvih dveh težavnih kilometrov je konec in znajdemo se na precej dobri serpentinasti makedamski cesti. Pravi avtocesti napram pravkar premagani strmi stezici močno poškodovani in razjedeni od zadnjega neurja. Sama ta pot na Vodice je znana, da je slabo ozančena planinska pot, a organizatorji so se zelo potrudili in s številnimi trakovi, puščicami celo nam tekačem “slepcem”, odvzeli vsakaršno delo kar se tiče oreintacije. Tako je bil tudi zelo lepo označen odcep za nazaj na stezo. Tu je bil še posebno težak del, saj je bil zelo strm ter povsem blaten tako, da sva s “sotekačem” dobesedno polzela nazaj navzdol. Naprej pa sva nosila blato na podplatih, ki se je sicer kaj hitro odluščilo takoj na naslednjem bolj skalnatem delu poti. Tu je bilo do cilja le še kilometer in pol. Oznake o dolžini pretečene poti so bila tu spet zelo dobrodošle, da si vedel kje si in kako pravilno razporediti moči. Še malo in bil sem v ciljnem delu. Ob progi pa Vilko in njegova družina brez katere se rekreativnih tekaških prireditev pravzaprav ni mogoče več predstavlajti. Tu sem močno pospešil in prehitel tekača, saj sem dobil informacijo, da je le še ravnina pred menoj. Ampak ne! Šlo je celo še malo navzdol! Po premaganih več kot 600 metrih višinske razlike se mi je zdelo, da ne tečem ampak da skorajda letim. Prispem na planino kjer se mi mami nekaj malo bolj glasno dere kot običajno. Zato še bolj pospešim in uspem zadržati minimalno prednost pred zasledovalcem tudi v cilju. Kot sem izvedel se je šlo za absolutno 3. mesto , ki sem ga seveda osvojil. Vredno se je bilo potruditi. Hkrati pa sem osvojil še svojo prvo zmago v kategoriji do 19 let. Ni kaj, moja prva zmaga! Pa čeprav pred edinim zasledovalcem Daliborjem.

Zmagovalec Klemen Triler

Vreme na Vodicah je bilo še vedno popolno. Ni razloga za takojšen povratek, pa tud utrujen nisem, saj  sem celo proga tekel zelo rezervirano. Nekaj drugega pa me je potem prisililo, da sem komaj stal na nogah. Namreč res ogromna porcija dobrega pasulja, ki sem jo z velikim tekom snedel. Podelitev se je začela zelo kmalu in od nje sem dobil praktično vse kar sem lahko: nagrado za 1. in 3. mesto ter še izžreban sem bil. Poleg črepinj (pokala) in majice, mi bo najbolj prav prišla prav gotovo knjiga o alpskih cvetlicah. Končno bom vedel, kaj fotkam “v travi in med skalami tam gor.” Po končani prireditvi se še vedno ne odpravim dol. Spoznamo se z forumovcem “Radolco” ter prijetno poklepetamo. Kasneje se tudi skupaj odpravimi v dolino.

Prvič med prvimi tremi

Tomaž Zupančič se je res izkazal z organizacijo te prireditve. Tako, da čestitke z moje strani. Tekačev nas je bilo okoli trideset. Od tega kar dobršen del forumovcev Tekaškega foruma. Še takih prireditev!

FOTOGALERIJA: http://cid-acd975034630f7fe.skydrive.live.com/browse.aspx/.res/ACD975034630F7FE!2704

VIDEO POSNETEK JANEZA ČRNILCA: http://www2.arnes.si/~jcerni/tek_vodisko_planino/

Lep gorsko-tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič

• 3. Tek na Vodiško planino: http://bojanambrozic.spaces.live.com/blog/cns!ACD975034630F7FE!9381.entry