VIII. Dvorjanski tek za memorial Janija Strojat

To je tek, ki sem se ga poiskusil oz. nameraval udeležiti že lansko in predlansko leto. Pa mi zaradi poškodbe in bolezni to ni uspelo. Zato sem bil letos toliko bolj odločen, da se ga udeležim.

Na prizorišče pri nogometnem igrišču v Dvorski vasi prispem že ob dveh popoldne. Potem pa opazim, da bo start šele nekaj minut do štirih. Ni mi bilo jasno kaj naj počnem toliko časa, zato se odpravim na sprehode zdaj v to zdaj v drugo smer po okolici. Potem so najprej na vrsti razni otroški teki. Končno smo na vrsti mi. Čeprav imam s seboj opremo praktično za vsa kakršno vreme, se odločim za popolnoma poletno opravo. Spet je ravno dovolj toplo, da te ogretega ne zebe.

Pok pištole in končno štartamo! Praktično takoj se umestim na 5. mesto in ga poskušam obdržati. Tekač, ki je pred mano mi hitro uide in tako nekaj minut tečem popolnoma sam. Potem pa za sabo zaslišim glasno sopihanje, pravzaprav glasno stokanje. Ta stok se mi približuje prve 3 km, ko osamljen tečem po gozdu malo gor malo dol. Potem za 500 m trasa teka zavije na asfalt in potem spet na makadamsko gozdno pot, ki se spušča močno in nevarno navzdol. Zavedam se nevarnosti kakšne poškodbe ali zvina gležnja, zato poskušam teči kontrolirano. To pa pomeni počasi in “parna lokomotiva” je kmalu le še korak za menoj.

Tu pa se je zgodilo nekaj na kar nisem računal in kar se ne bi smelo zgoditi. Namreč nasproti mi je v nepreglednem ovinku zapeljal terenec, ki sem se mu ravno zadnji trenutek umaknil, da me ni zbil. Kot, da to še ni  bilo dovolj, nasproti pride še traktor!

Na dnu spusta, pri odcepu proti Peračiškemu slapu, me zasledovalec končno prehiti. Gre za prijaznega možaka srednjih let s katerim izmenjava nekaj besed. Tu sem bil že precej na koncu z močmi, saj sem spet začel veliko prehitro. Zato se mu zalepim za hrbet in mu sledim. Pravzaprav imam občutek, da počivam, saj je ogromna razlika ali tečeš sam in sam vzdržuješ svoj ritem ali pa kot tu, ko ti nekdo pri tem (nehote) pomaga. Pravzaprav sem jaz diktiral hitrost najinega teka. Če mi je bil v nekem trenutku ritem najinega teka prepočasen, sem se naredil, da ga hočem prehiteti in tip je kot nalašč pospešil. Tako sem ga dobesedno prignal do okrepčevalnice od koder je bila trasa bolj ali manj samo še navzgor. Tip je takrat še bolj močno sopel in hropel tako da sem vedel, da je na koncu s svojimi moči in da mi v vzponu ne more nič. Nekaj časa sem še tekel za njim, potem pa sem rahlo pospešil in na vrhu vzpona sem bil že nekaj korakov pred njim. Sledil je še zadnji pol kilometra dolg del trase, ki se je spet spuščal in vedel sem, da sem tu slab in počasen. Zato sem kar nekaj tvegal, da sem uspel ubraniti 5. mesto absolutno.

Na koncu sem s tekom zelo zadovoljen, saj smo za podpovprečno štartnino 6 € dobili majico ter okusno malico. Bil pa sem zadovoljen tudi s svojim 3. mestom v kategoriji do 29 let. Edino kar mi je pošteno žal, pa je povezano z mojo pozabljivostjo, ker sem pozabil doma svoj fotoaparat. Zato tokrat na žalost nimam niti ene same fotke.

No zadnji stavek današnjega bloga pa bom namenil bivšim (pra)sošolcem, ki jih nisem videl že vsaj 3 leta in so na tem teku sodelovali bodisi, kot del organizacijske ekipe bodisi, kot tekači in sem jih tako skorajda ponovno spoznal.

Lep tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.