Ko pomislimo na Karavanke si ponavadi predstavljamo Golico in Stol. Vendar Karavanke so daleč najdaljše slovensko gorstvo, ki se vleče vse od Trbiža v Italiji, prek osrednja grebena Stola in Košute na Koroško (Peca). Tam grebena še ni konec. Le ta zavije ostro južno v obliki Vitanjsko-Konjiških hribov, ki se nadaljujejo v še en greben, ki gre vse proti Hrvaški, kjer nazadnje potone v Panonsko nižino. Tokrat mi je Nino razkazal prav ta – najbolj jugovzhodni del Karavank med Bočem in Donačko goro.

Filmček s teka (video in montaža: Nino Fijačko)

GPS sled

GPS profil

Začela sva v vasi Poljčane. Po planinski poti sva se najprej vzpela na Boč. Pot sva rahlo posekala z vzponom po kratki, a strmi in izpostavljeni ferati. Vrh Boča ne sega nad gozdno mejo. Zato so postavili kovinski razgledni stolp. Zaradi močnega vetra, se je bilo na vrhu potrebno kar držati ograje, da naju ni odpihnilo. Zato sva hitro sestopila z Boča po lovski poti, ki poteka po relativno ostrem grebenu.

Na razglednem stolpu na Boču

Ferata na Boč

Lovska pot na Boč

Z vznožja Boča najprej proti Donački gori je pot spet markirana. Do tja je z vrha Boča okoli 16 km. Večinoma gre za kolovozni poti, nekaj pa je tudi asfalta in pa prave planinske poti. Le te imam seveda najraje.

Sestop z Boča

Donačka gora je že tam nekje v daljavi

Duha in sluha o zimi seveda ni bilo. Prej obratno. Temperature, veter ter veliki kupi listja, ki jih je bilo ponekod treba dobesedno gaziti, so bolj dajal jesenski vtis. Pot poteka ves čas gor in dol po grebenu Karavank. V eno smer sva od vznožja Boča do Rudijevega doma na Donački gori namerila 730 m vzpona in 790 m spusta.

Oster greben Donačke gore

Križ na Donački gori

Od Rudijevega doma je sledil le še kratek, a strm vzpon na Donačko goro. Zaradi trikotne oblike ji pravijo tudi Štajerski Mattehorn. Tek po vrhu gore je bil čisti užitek, saj pot poteka po zanimivem skalnatem slemenu. Donačka gora je pomembna tudi zato, ker je nanjo Ernest Frölich že leta 1853 nadelal prvo slovensko označeno planinsko pot.

Potem pa nama ni preostala drugega, kot da odtečeva bolj ali manj po isti poti nazaj proti izhodišču. Nazaj grede sva tako lahko tekla hitreje in bolj sproščeno, ker sva vedela da se kilometri le še odštevajo. Skupno sva nabrala 40 km in pa 2800 m vzponov in prav toliko tudi spustov.

• GPS ture: https://www.dropbox.com/s/p255aj9dnvj5c00/Move_2016_01_30_09_21_10_Running.kml?dl=0

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič