Bela peč, 27. 4. 2012

Prigaral sem si teden dni počitnic, ki bi jih bil rad čim bolje izkoristil. Najraje bi šel kam laufat, ampak kaj ko danes noge niso hotele sodelovati z mano. Zato pa sva se z bratom odpravila plezat v Belo Peč.

Bela peč je apnenčasta skalna gmota, trikotne oblike, ki se dviguje nad dolino Loma. Vznožje stene se nahaja na nadmorski višini kar 1400 m. Na srečo pa se skorajda do pod stene lahko pripeljemo z osebnim vozilom. Ampak pozor v Grahovšah je zapornica, ki se nam dvigne le če vanjo vstavimo kovanec za 1 €. Drugega drobiža naprava ne sprejema. Za tem se kar nekaj kilometrov vozimo po slabšem makadamu proti planini Javornik. Potem pa ostro levo ob cesti zagledamo tablo, ki nas usmeri na planinsko pot proti Beli peči. Dostopa je zgolj za slabih 10 min hoje in še to večinoma po ravnem.

Katastrofula

Vse pomembnejše smeri v Beli peči so opisane v Plezalnem vodničku, ki si ga lahko brezplačno prenesete tule. V kolikor pa ste ga slučajno pozabili doma – natisnjeno verzijo vodnička lahko vedno najdete v vpisni skrinjici pod steno. Natančneje ob spominskemu obeležju Jožetu Rozmanu, Tržiškem Himalajistu in prvem alpinistu, ki je prvi plezal v tej steni.

Jugozahodni raz

V glavnem se stena deli na manjši vzhodni in večji zahodni del. Obadva dela pa loči prelom, po katerem teče strm žleb. Skozi oči geologa je Bela peč najverjetneje ostanek permskega koralnega grebena. Prav gotovo pa vsak, ki se do tod pripelje po cesti povsod v okolici opazi nenaadno temno rdečo kamnino. Gre prav tako za permske kamnine (stare dobrih 250 milijonov let) iz. Groedenske formacije. Te kamnine pa so nastale v zelo aridnem oz. puščavskem okolju. Na prvi pogled si je kar težko predstavljati kako je mogoče dobiti na praktično istem mestu po nastanku tako različne kamnine. Razlog je v tektonskih in gorotvornih procesih v preteklosti, ki so v desetinah milijonov let izoblikovali pokrajino kot jo vidimo danes. Natančne mehanike le teh, pa je treba pošteno priznati, še za enkrat ne razumemo niti geologi.

Nekatere smeri v Beli peči so v celoti navrtane s svedrovci in zato ne potrebujemo prav veliko opremo. V večino smeri pa se brez friendov, klinov in zatičev še vedno ne da. Opremljenost smeri je natančno pojasnjena tudi v omenjenem Plezalnem vodničku. Za ogrevanje sva se najprej podala v smer Katastrofula (IV/III), ki poteka po razu v mali vzhodni steni. Splezala sva jo v treh krajših raztežajih. Smer ponuja lepo in ne pretežko plezanje po izpostavljenem razu. Ravno zaradi tega pa je bil razgled s stene na severno steno Storžiča tak kot z razglednice. V zadnjem raztežaju se smer vzpne še čez krajši kamin na travnat vrh.

Bela peč

Dostop do smeri v zahodni veliki steni poteka po izpostavljeni sklani polički. V tej steni sva izbrala smer Jugovzhodni raz (IV), ki je prav tako v celoti navrtana. Vseeno pa psihi sploh ne škodi vmes dati kakšnega frienda ali pa zatiča. Po težavnosti se mi je ta smer zdela bistveno bolj zahtevna, kot Katastrofula. Smer poteka tudi v precej bolj strmem in izpostavljenemu svetu. Smer gre sprva po razu, potem pa zavije levo dol iz raza. Na koncu prvega raztežaja pa je najtežje mesto, sitna prečnica v desno nazaj na raz. Še drugo ključno mesto je na začetku drugega raztežaja. Potem pa smer postane precej položna in kmalu preči levo v macesnov gozd. S še nekaj lažjega plezanja nas smer privede prav na vrh Bele peči. Nagrada za vzpon je čudovit razgled na Grintovce, Storžič, Kriško goro ter proti Julijcem.