Korošaški slapovi, Kamniški vrh in Krvavec

 

   

Prvi in drugi Korošaški slap

Tokrat sem se odločil da bom obiskal Korošaške slapove. Gre za niz slapov, ki leži v sistemu grap na stiku pobočij Kamniškega vrha in Križišča.

   

Tretji in četrti slap

Spet si nisem dovolil prebrati opisa poti kako in kam. Želel sem si sotesko raziskati čisto po svoje. Parkiral sem v vasi Klemenčevo nad Stahovico. S seboj sem vzel le camelbak, da s težo ne bi preveč bremenil svojega hrbta. Potem pa sem sledil šumu potoka, ki me bo (vsaj upal sem) pripeljal med slapove. Poti in razcepi niso označeni. Priznam da sem imel srečo da me je prijazno domačin usmeril v pravo sotesko.Prvi slap zapre sotesko že skorajda na začetku. Zato se mu pot izogne po desni strani. Sam pa sem ujel drobno stezico, ki pelje direktno po soteski navzgor.  Pravzaprav steza ne zahteva nobenega plezanja. Čisto “brez rok” pa tudi ne gre. Tako sem se pustil voditi stezici mimo drugega in tretjega slapu na širšo pot, ki je pripeljala do najvišjega –  četrtega slapu.

  

Teren za tem slapom se je zaprl, poti pa je tudi kar naenkrat zmanjkalo.  Nadaljevanje so ponujale stezice, ki potekajo po melišču na levi strani slapu. Debelo uro sem iskal nadaljevanje poti, ki je ni bilo. Uspelo se mi je prebiti celo v novo sotesko, ki leži nad četrtim slapom. Vendar tudi ta se je kmalu razcepila na dva dela. Šel sem po obeh  krakih in obakrat obtičal pod zopet novimi slapovi in brzicami. V kolikor bi imel s seboj kaj vrvi bi poskušal nadaljevati naprej skozi sotesko, tako pa sem raje obrnil.

Kamniški vrh

Od tolmuna pri  četrtem slapu sem se vrnil nazaj po širši pot in kmalu naletel na planinsko pot, ki pelje proti planini Osredek. Raziskovalnega dela poti je bilo tako konec. Zato sem vklopil gorski tek. V prvih metrih so se noge in pa hrbet na vso moč upirale. Potem pa je steklo v klanec, kot je treba, saj nisem tekel že teden dni in sem bil povsem spočit.

Razgled na Brano in Planjavo

Mimo planine Osredek sem nadaljeval gori-doli po grebenu na Kamniški vrh. Markirana pot gre sicer položneje po severni strani grebena, vendar nas na ta način povsem prikrajša za ves razgled. Tudi na vrhu ni bilo razgleda. Zato sem se hitro vrnil po isti poti in nadaljeval proti Krvavcu oz. Kriški planini. Pot je sprava položna, šele kasneje pa se začne vzpenjati. Zanimivo pa je to da je pot, čeprav odlično označena, povsem neuhojena in zapuščena. Če ne bi bilo vseh teh markacij, bi se bilo na nekaterih mestih že prav težko znajti. Na koncu se mi je pot že zelo vlekla in prav vesel sem bil ko sem končno lahko zleknil na mehke trave smučišča Krvavec.

Planina Jezerca

Železova ruda ob poti

Povratek nazaj v Klemenčevo sem opravil prek vasi Ambrož pod Krvavcem. Moram pa pohvalit Kamničane da so zopet vse super označili. Sem pa na enem mestu ob cesti opazil izdanek železove rude. Torej končajmo optimistično: če zaradi pomakanja snega  propade smučišče, lahko odpremo vsaj rudnik.

Lep pozdrav

Bojan Ambrožič

3 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s