Rad imam poletje. Še raje visoko vlago in temperature nad 30 °C. Žal bom večino letošnjega poletja preležal v postelji ...

Covid se nam zdi, kot bolezen iz daljne preteklosti. Tudi meni se je do pred kratkim zdelo tako. Covid sem najverjetneje prebolel trikrat. Ko razmišljam za nazaj, sem verjetno prvič imel covid že 5. 1. 2020. Takrat korone še uradno sploh ni bilo v Sloveniji (prvi uradno potrjen primer je bil šele 4. 3. 2020). Glede na to, da sem bil v tem času en mesec na turnem smučanju v Avstriji je možno, da sem jo prinesel od tam. Takrat sem bil precej hudo bolan: počutil sem se tako zelo slabo, da nisem mogel dvigniti glave na blazino v postelji, tri dni pa sem bil prešibak za hojo. Vendar mi je to (v kombinaciji s cepljenjem) očitno dalo dobro imunost na to bolezen in covida nisem imel več kot dve leti – vse do 12. 5. 2022 (potrjeno s testiranjem), ki sem ga prebolel prebolel s podobnimi, le za spoznanjem blažjimi simptomi kot prvič. Tretjič in zadnjič sem covid imel najverjetneje 29. 5. 2023. Vendar se nisem šel testirat, niti nisem šel k zdravniku, ker takrat ni bilo več treba. Bolezen sem prebolel v primerjavi s prvima dvema epizodama z relativno blagimi simptomi – vsaj mislil sem tako.

Po le treh tednih mi je šlo zdravje znova na slabše. Ves čas sem se počutil utrujen in z bolečinami v mišicah, ki so bile občasno tako hude, da sem šepal pri hoji. Tudi na dopust na Norveško sem odpotoval bolan in bil tam razen en dan skorajda ves čas zanič. Minila sta že dva meseca. Postajal sem vse bolj zaskrbljen. Po dopustu sem se dva dni počutil dobro in začutil olajšanje, da sem končno ozdravel. Zato sem takoj šel teči na Špik s Kranjske gore, ker sem nujno rabil trenirati za vzpon na Mont Blanc. Na sami turi sem se počutil odlično in sem tekel kar hitro. Naslednji dan pa sem spet obležal v postelji. Takrat mi je postalo jasno, da je z mano nekaj hudo narobe. Končno sem obiskal zdravnika (dva meseca po prvih simptomih). Kljub mojemu zelo slabemu počutju, na moje presenečenje, preiskave krvi in urina niso pokazale nobenih anomalij (le hemoglobin je bil rahlo povišan, kar je verjetno posledica moje dobre telesne pripravljenosti). Seveda sem moral turo na Mont Blanc odpovedati.

Ker testi niso pokazali ničesar, sem se še sam lotil raziskovanja. Pomislil sem na marsikaj: avto imunske bolezni, šel sem na samoplačniški test za borelijo. Nato sem med prebiranjem literature naletel na odličen članek dr. Janeza Tomažiča z naslovom “Dolgi covid uničuje kakovost življenja”: https://www.delo.si/novice/slovenija/dolgi-covid-unicuje-kakovost-zivljenja/. Moram reči, da sem se v  simptomih, ki jih navaja članek skorajda dobesedno prebral; in sicer v tretjem “mišično-skeletnem” podtipu dolgega covida. Od simptomov, ki jih omenja ta članek imam: telesno nezmogljivost, bolečine po vsem vsem telesu – predvsem v nogah in tudi rokah (občutek podoben musklfibru po pretečenemu maratonu), po dolgem (več kot 12 urnem) spanju se zbudim nenaspan in utrujen (čeprav sem pred boleznijo redko kdaj spal dlje kot 7 ur), občutek da me muči jet lag, boleče grlo, rahel glavobol in utrujenost že po minimalnem telesnem naporu, imam potek bolezni v izrazitih valovih s poslabšanji 12 do 48 ur po telesni aktivnosti. Trenutno prebolevam že svoj šesti val bolezni! V veliko pomoč pri diagnostiki mi je bila aplikacija Strava, kjer beležim svoje športne aktivnosti in počutje ob njih.

Nazadnje sem bil napoten na Infekcijsko kliniko za dodatne preiskave, kjer so mi vzeli kar 20 vzorcev krvi. A, zaenkrat mi tudi te preiskave še niso pokazale ničesar. Zato dodatno sklepam na dolgi covid, ker testa zanj ni. Literatura pravi, da v večini primerov dolgi covid mine po treh mesecih. Upam, da ne bom ostal v majhni skupini ljudi, ki te bolezni nikoli ne prebolijo. Zdravila namreč ni. V vsakem primeru se mi je življenje postavilo na glavo. Tik preden sem zbolel sem prehodil in pretekel med 4000 in 6000 višinskih metrov na teden brez vseh težav, kot sem navajen početi že zadnjih 15 let. Sedaj pa lahko hodim počasi maksimalno eno uro po ravnem – z občutkom šibkosti kot bi bil star 80 let. Ker ne morem več zares hoditi v hribe, sem se zatekel k starim hobijem, ki zahtevajo veliko manj napora: astronomskim opazovanjem in iskanju fosilov. Začel sem tudi programirati. Ves čas živim v strahu, da bom z najbolj blagim naporom preteral svoj organizem in naslednji dan povsem obležal v postelji. Življenje je čez noč postalo eno sama bolečina in trpljenje v dolgem čakanju na boljši jutri. Imam srečo, da imam ob sebi Petro, ki me podpira in mi v teh res zoprnih časih stoji ob strani. Hvala!

Skratka covid je še vedno med nami. PAZITE SE GA!

Vir naslovne slike: Davian Ho, Maya Peters Kostma, in Philippa Steinberg for the Innovative Genomics Institute: https://innovativegenomics.org/free-covid-19-illustrations/