Pred najinim glavnim letošnjim dopustom sva za vikend šla v Bovec testirat novo kamp opremo. Dvakrat sva prenočila v kampu Polovnik. Ugotovila sva da kampiranje sploh ni več poceni: 56 € za dve nočitvi ni dosti manj, kot bi naju stal apartma. Po drugi strani pa nama je bilo tu tako zelo všeč, da bi z veseljem ostala še nekaj dodatnih dni.
V soboto sva se z Bovca odpeljala v vas Breginj, ki je najbolj zahodna (in najbrž tudi najbolj odročna) slovenska vas. Z vasi sva se najprej povzpela na Kobariški Stol, ki mu sicer domačini pravijo samo Stol. Pot poteka po zelo strmem in čudovito razglednem travnatem pobočju. Nato pa sva sledila grebenu Stola vse do Muzca in Gabrovca. Pot je zelo lepo razgledna, a precej ozka. Ker praktično ni ljudi sva naletela na številne divje živali: divjega petelina, belko; in preproge gorskih rož: npr. jegliča in svišč. Pri Bivaku pod Muzcem sva spet po zelo strmem in mestoma izpostavljenem travnatem pobočju sestopila nazaj v Breginj.
V nedeljo sva šla na t.i. Bovški “Matterhorn” – Svinjak. Pot prvih 800 višincev poteka skozi gozd in je skorajda povsem nerazgledna. Nato pa se z vsakim korakom odpira lepši svet. Pod vrhom pot postane strma in tudi mestoma rahlo izpostavljena. Na delu poti se nama je pridružila koza Pablo, ki je baje na vrhu s planinci skorajda vsak dan. Z vrha Svinjaka je res lep 360° razgled na celotno Bovško kotlino, Bavški Grintavec, Jalovec, Polovnik, Stol, Kanin, Rombon in Jerebico. Žal je slabost ture, da sestop poteka po isti poti. Edini obvoz je čisto spodaj, kjer se gre lahko čez Čelo, kjer je utrdba iz prve svetovne vojne.
V hribe pa nisem hodil samo za vikend, ampak vsak dan tudi med delovnim tednom. Tako sem v celem tednu skupaj premagal 5860 višinskih metrov, kar je prvič po operaciji, da sem dosegel svoj biološki minimum, ki je 5000 višincev tedensko. Strava pa pravi, da sem v zadnjih petih letih (navkljub poškodbi) premagal 1 milijon višinskih metrov vzponov. Noga je sedaj že precej dobra in komaj čakam, da čez mesec ali dva spet začnem teči.