Okrevanje po operaciji gležnja

Težave z gležnji imam že vse življenje, kar je posledica mojih po naravi nekoliko preveč gibljivih vezi (ne samo gležnja). Prvič sem gleženj zvil na domačem dvorišču že pred približno 20 leti. Kot mulc sem igral nogomet, ki je bil v praksi bolj groba igra, kot žogobrc, kar je število zvinov še povečalo. Vezi v gležnju sem zelo raztegnil in gleženj sem si zvil lahko praktično kjerkoli: na hišnem pragu, v učilnici ob tem ko sem stopil na kredo, na stopnicah, itd. Nato sem pred 15 leti začel še teči. Zaradi gležnjev nikoli nisem mogel dobro teči spuste na tekmah v gorskih in trail tekih, kar me je dostikrat zelo prizadelo. Ocenjujem, da sem oba gležnja skupaj zvil več kot 100-krat. Seveda niso bil vsi zvini gležnja enako hudi. Zato sem razvil svojo petstopenjsko “zvinjegleženj lestvico“. Izključno peta stopnja je pomenila tako hud zvin gleženj, da sem potreboval obisk zdravnika. Zvini prve ali druge stopnje pa so bili praktično vsakodnevni in jim niti nisem posvečal posebne pozornosti, niti nisem potreboval počitka. Doslej se mi je gleženj vedno pozdravil sam od sebe v manj kot dveh tednih.

15. avgusta 2021 sem si na plaži pod Belim križem zvil gleženj tretje do četrte stopnje. Tudi ta zvin, kljub kar znatni bolečini in ogromni balonasti oteklini nisem smatral kot resno poškodbo. Pričakoval sem da bo v dveh tednih noga spet normalna. In ker po enem mesecu ni bila, sem šel na samoplačniški pregled (70 €) k ortopedu. Ortoped mi je pregledal le z otipom, slikal noge z rentgenom pa ni. Ocenil je, da ni nič narobe in da lahko oteklina ostane prisotna tudi do dva meseca. Meni se je to zdelo čudno, saj še nikoli ni trajalo tako dolgo, tudi nikoli me še ni tako bolelo. Po dveh mesecih ni bilo nič bolje. Hodil sem (z bolečinami) sicer lahko. Teči pa nisem mogel, ker me je že po enem kilometru, noga začela tako zelo boleti, da sem naslednjih par dni šepal.

To je bil povod, da sem se odločil za zdravljenje – beri vstopil v počasno kolesje našega zdravstvenega sistema. Najprej pregled pri osebnem zdravniku, ki me je poslal na pregled h kirurgu na Jesenice (en mesec čakanja). Kirurg mi je takoj opravil rentgensko slikanje in me naročil na slikanje z magnetno resonanco (MRI). Na magnetno resonanco sem čakal dva meseca in pol. Nato je sledil ponoven pregled pri kirurgu, ki je ugotovil, da sem odtrgal del hrustanca golenice, da imam prisotne ciste (kot posledica prejšnjih zvinov), da imam v gležnju odlomljen fragment kosti in še nekatere druge deformacije. Potrebna bo operacija. Na operacijo sem nato čakal osem mesecev. Imel sem srečo, da sem v vmesnem času lahko hodil v hribe, saj bolečine niso bile prehude. Izjema je bila v dveh primerih po približno en mesec, ko sem si isti gleženj še dodatno zvil. V tem obdobju sem še sedel težko, ker me je gleženj bolel praktično v vseh položajih. In ko sem bil začetek oktobra na vrsti na operacijo, so mi jo zadnji hip še 3-krat prestavili. Na koncu niti sam nisem več verjel, da bom sploh kdaj operiran. V četrto je le šlo in 19. oktobra 2022 sem bil končno operiran, kar je 1 leto in 2 meseca po poškodbi.

Po mnenju kirurga naj bi operacija bila uspešna. Dobil sem dva vijaka iz titana (ko mi jih vzamejo ven, jih bom pogledal z elektronskim mikroskopom). Prve štiri dni po operaciji so bile bolečine hude in ponoči nisem spal. Težko se je bilo tudi navaditi na vsakdanja opravila s samo eno nogo. Uspešnost operacije pa naj bi bila v veliki meri odvisna od vaj za razgibanje gležnja, da mi gleženj ne bi zatrdel (pogovorno sem jim zaradi hudih bolečin pravil kostolom). Čez teden dni so fizične bolečine počasi minile, nadomestile pa so ji psihične z dolgim čakanjem na boljši jutri. Vajen sem vsakodnevnih športnih aktivnosti, predvsem poti v hribe. In njihov manjko me je spravljal v depresijo. Hvala Petri, da me je ves ta čas držala pokonci. V naslednjih tednih sem poskušal minimizirati izgube mišične mase, tako, da sem z zdravo nogo vsak dan najmanj eno uro na dan gonil sobno kolo. Po šestih tednih okrevanja sem se lahko končno počasi znebil bergel. Vendar sem se moral še enkrat na novo naučiti hoditi. Sedaj pa upam, da bom čim prej spet lahko v hribih in na turnih smučeh.

10 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.