Ker je po dolinah deževalo, sva se odpravila na Ljubelj, da bi prišla nad snežno mejo. Po snegu je bistveno prijetneje (beri manj mokro) hoditi, kot po dežju. Za vsak slučaj sem s seboj vzel turne smuči. Ni mi bilo žal. Snega je bilo več kot sem pričakoval. S smučmi sem se vzpenjal z veliko previdnostjo, saj sem šele par dni nazaj prvič shodil in še sedaj večino časa hodim z berglami. Presenetljivo me med turnim vzpenjanjem gleženj ni nič bolel. Po cesti sva vse vzpela vse do Koče na Zelenici. Sledila sva procesiji stotinje turnih smučarjev. Zdi se da je bila danes tu cela Slovenija. Navzdol sem smučal kar se da previdno. Po eni strani zaradi posameznih kamnov. Po drugi pa zaradi gležnja. Tako sem pravzaprav večino časa smučal samo z zdravo nogo, drugo sem, če se je le dalo držal v zraku. Po servisni cesti sem prismučal čisto do avta na Ljubelju. Vmes sem šel le 5 min peš (na klančku pod ravnino pod Kočo Vrtačo), ker je bilo tod zaradi večjega števila skalnih min treba bolj na gosto zavijati, kar pa samo z eno nogo nisem mogel prav dobro. Zdravniki itak pravijo, da za rehabilitacijo koristijo športi na vodi!