V Heiligenblut sva šla že v petek po službi in prespala v tamkajšnjem hostlu (priporočam). Na ta način sva se spočila in imela naslednji dan precej lažji in predvsem lepši začetek dneva. Sobotni cilj je bil vzpon na Hoher Sonnblick (3106 m). Parkirala sva pri koči na planini Alter Pöcher (1809 m). Za ogrevanje sva se po servisni cesti odpravila po dolini navzgor. Pod jezerom Zirmsee sva nadaljevala desno do začetka ledenika Kleinfleisskees. Tu sva se opremila s zimsko opremo in nadaljevala naravnost čez celoten ledenik. Na ledeniku je bilo kakšnih 10-20 cm snega, zaradi česar mi je bilo kar žal, da nisem s seboj imel smuči. Smučal bi 400 višincev, ob tem da bi moral smuči nesti 900 višincev. Vendar se vseeno nisem pretirano sekiral, saj je bilo vreme izjemno lepo – na višini 3000 m 7 °C ob popolnem brezvetrju in odlični vidljivosti. Na ledeniku sva se tako dobesedno kuhala v vročini. Ledenik prepredajo posamezne manjše ledeniške razpoke, ki pa so vseeno dovolj velike, da se lahko vdre (kot se je to zgodilo najinemu predhodniku). Zato je potrebna previdnost. Ledeniške razpoke je mogoče skorajda popolnoma obiti tako, da gremo po levi strani ledenika, kjer prav tako poteka pot. Od konca ledenika do koče Zittelhaus in vremenskega observatorija na vrhu gore je še 5 min hoje. V koči sva si privoščila zasluženo kavo in kokakolo za Petrin osvojen prvi tritisočak. Razgledi v popolni jasnini so segali na Grossglockner, Hochalmspitze, Ankogel, Shareck s smučiščem Mölltal in celo v daljavi na naš Triglav. Sestopila sva po isti varianti čez ledenik in nato po markirani bližnjici nazaj na planino Alter Pöcher.

Naslednji dan sva si privoščila nekoliko lažji cilj – goro Sandkopf (3090 m). Pozimi sem s te gore že smučal. Vendar poteka letna varianta poti čisto drugje. Z vasi Döllach se po (brezplačni!) makadamski cesti pripeljemo do označenega parkirišča za goro Stanziwurten na višini 1980 m. Markirani poti na Stanziwurzen sva sledila 20 min. Nato pa sva pri kažipotu z označene poti krenila levo na stezico proti Sandkopfu. Večino časa je ta “pot” lahko brezpotje. Tu in tam se najde stezico, večino časa pa poti niti ni. Najprej se gre čez čudovite in zelo prostrane gorske travnike (s številnimi svizci) do širokega sedla, kjer stoji koča Trögerhutte. Vmes je na desni opaziti zanimivost – jezike kamninskega ledenika, ki teče z zahodnega pobočja gore Stanziwurten. Od sedla sva nadaljevala prečno pod goro Trögereck do južnega grebena Sandkopfa. Greben je sprva ozek in travnat, nato pa postane vse širši in prekrit s ploščatimi kamni filita in sljudnatega skrilavca. Razgled in pokrajina sta ves čas izjemna. Poleg tega sva uživala v samoti, saj začuda cel dan na gori nisva srečala nikogar. Zadnje višince do vrha gore sva premagala razmeroma hitro, saj sva bila že oba razmeroma dobro prilagojena na višino. Sestopila sva po isti poti.