Končno spet za vikend “na lepše” v Avstrijo v hribe. V soboto sva si za cilj izbrala Gmeineck, 2592 m visoko goro na jugovzhodnem delu pogorja Ankogelgruppe, ki sem jo pozimi že smučal. Gore v poletno-jesenski preobleki, pa še nisem obiskal. Za izhodišče sva izbrala vas Neushitz (1150 m) nad Gmündom. Tik nad vasjo je zapornica, kjer je treba plačati 6 € cestnine za (makadamsko) gorsko cesto do koče Bergfriedhütte (1775 m). Midva se nisva želela peljati po cesti, ampak sva cestnino vseeno plačala, ker pred zapornico nisva našla parkirnega prostora. Po bližnjicah in kolovozih sva se tako peš odpravila do omenjene koče. Nato pa naprej po običajni markirani poti do vrha Gmeinecka. Žal pretiranih razgledov zaradi megle nisva bila deležna. Z vrha gore sva sestopila po poti čez Stoder (2433 m). Do Stodra vodi čudovita grebenska zavarovana pot. Vmes se je vreme tudi toliko izboljšalo, da sva končno lahko uživala v razgledih. Tudi gorski travniki so se odeli v značilne rdeče barve jeseni.

Po nočitvi v penzionu v Gmündu sva se v nedeljo zaradi slabšega vremena odpravila v pogorje Milštatskih Alp v Nockbergih. Iz vasi Millstatt sva se po gorski cesti (8 € cestnine) pripeljala do koče Schwaigerhütte (1623 m). Nato pa sva se obredla venec vrhov: Tschierweger Nock (2010 m), Hochpalfennock (2099 m), Kamplnock (2101 m) in Millstätter Alpen (2091 m), po katerem celotno pogorje nosi ime. Zaradi megle spet nisva mogla pretirano uživati v razgledih. Je bilo pa zato toliko bolj zanimivo gledati pod noge, saj je na tem območju mogoče najti zelo veliko število granatov različice almandin. Granati so minerali – poldragi kamni, ki nastanejo v visoko metamorfnih kamninah pri zelo visokih tlakih. Ker je granat zelo trd mineral in se pojavlja v kombinaciji s sljudo, ki je bistveno mehkejša, granat v procesu preperevanja izpada iz kamnine. Zato je tod granata toliko, da dobesedno leži kot pesek, povsod po tleh.