Marmolada

S turo sva začela na parkirišču nad jezerom Fedaia (2100 m). Do snega sva hodila 20 min. Nato sem jaz stopil na smuči, Žiga pa se je peš pobijal navkreber. Sledila sva trasi žičnice do koče Pian di Fiacconi (2626 m), ki jo je podrl snežni plaz. Nato sva hitro dosegla spodnji rob ledenika. Večino ledenika je še pod snegom. V osrednjem delu pa že grozijo razpoke. Zato sva se zaradi varnosti strogo držala špure. Sneg je bil dovolj mehak, da derez nisva potrebovala. Na SZ robu ledenika (3170 m), pred vstopom v ferato, sva pustila smuči in se opremila s samovarovalnimi kompleti. Sama ferata je lahka (težavnost B) in odlično zavarovana. Poteka po žlebu čez steno v katerem je bil mestoma led. Zato so dereze in cepin bili zelo na mestu. Od vrha ferate je nato do glavnega vrha Marmolade – Punta Penia (3343 m) – še 250 višincev hoje po položnem zasneženem slemenu. Na vrhu gore se nisva zadržala prav dolgo, saj so nenadoma nastali črni nevihtni oblaki. Po isti poti sva sestopila do smuči. Jaz sem nato odsmučal 200 višincev navzdol po ledeniku. Žiga pa je isto pot odsmučal na čevljih. Sneg je bil gnil. Nato sva prek ledenika prečila proti vzhodu in se vzpela 350 višincev na Punta Rocco – z višino 3309 m drug najvišji vrh v masivu Marmolade. Nanj trenutno vozi gondola trume turistov. Ko so me videli s smučmi, sem bil za njih kar neke vrste atrakcija. Končno je sledil smučarski spust v dolino. Sneg je mehak, vendar ni zaviral. Uživancija se konča 100 višinskih metrov nad parkirišče, kar je pomenilo slabih 10 min peš do avta. Skupno sem danes smučal 1400 višincev. #107. Vrhunski skok (smučanje) v poletje je to bil.