Doslej sem bil na Grintovcu samo enkrat pozimi (pred devetimi leti). In pri tem bi tudi moralo ostati! Ampak ne, ker so me kolegi zadnji hip pustili na cedilu (morali bi iti za aklimatizacijo na Grossglockner), nisem imel druge izbire, kot da grem sam na Grintovec. Vreme je bilo danes prečudovito, kar je v tej zimi silno redko. Zato mi je bilo potem žal, da nisem šel tja sam.
Kakorkoli, zaradi treninga smo s turo začeli pri Domu v Kamniški Bistrici. Od tu je do vrha Grintovca 1960 višinskih metrov vzpona, kar je celo več, kot je na Gross Glockner iz Kalsa. Vendar je nadmorska višina tura precej nižja, kar naredi turo neprimerno manj zahtevno. Pot je bila kopna vse do 200 višinskih metrov nad spodnjo postajo tovorne žičnice v Koncu. Vendar, ker se sneg trenutno zelo naglo tali, bo treba vsak dan dlje po kopnem. Ocenjujem, da se dnevno snežna meja premakne za od 30-50 višinskih metrov navzgor po pobočju. Sneg je bil ravno pravšnji za hojo: bil je dovolj mehak, da niso bile potrebne dereze in hkrati ne preveč ojužen, da bi se prediralo. Mimo Kokrskega sedla smo nadaljevali čez Jame proti vrhu Grintovca. Potem sledi prečka čez Ovnove čire. Pred devetimi leti, ko sem tu nazadnje hodil, se spominjam, da sem moral tu dalj časa plezati čez zelo trd sneg. Tokrat pa je bil sneg tako južen, da niti cepin ni bil potreben. Višje smo dohiteli skupino 15 Hrvatov. Nato pa je sledil le še vzpon čez Streho na vrh Grintovca. Z vrha se je odpiral pogled nad pomlad v dolino in še vedno aktualno zimo v gorah. In pa tudi na Grossglockner, ki mi je danes žal ušel. Tolaži me le misel, da je bila tam najbrž huda gneča in da bi najbrž zaradi nje zelo težko prišel na vrh. Navzdol v dolino smo ekspresno sestopili s sankanjem po riti.
Bojan Ambrožič 
Bojan, kje si pa danes pozabil smuči? 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
Nimam več smuči. So se mi polomile.
Všeč mi jeVšeč mi je