Razlog zakaj tako pozno od doma

O doma sem odrinil kar prepozno (ob sedmih). Moral sem videti sončni vzhod. Ne, ne – izgovor. Razvadil sem počitniškega poležavanja.

Avto pustim kar pri Domu v Kamniški Bistrici. Cesta je sicer splužena še nekaj 100 m dlje, ampak moj  ducat let star avto ne prenese snežnega rejlija. Ni smisla tvegati pločevine, zato da bi si skrajšal pot za 5 min huje. Do tovorne žičnice pa se pride samo z džipom.

 

Pot do žičnice v Koncu se mi sploh ne vleče. Na pol jo pretečem.

Od tod najprej sledim gazi, ki poteka po normalni letni poti. Sneg se zelo slabo predira -gojzar ne prime – in je precej nerodno za hodit. Strmina je še zmerna, zato še ne razmišljam o derezah. Po slabe pol ure poti (od žičnice) pa naletim grapo. Sneg v njej pa se dovolj vdre, da je korak varen. Hoja je sicer bistveno napornejša, a se vsaj vzpenjam direktno. Vendar bistveno manj, kot na Stol, ker se vdira trikrat manj (zgolj do gležnjev). Tako toplo je, da sem v kratki majici. Vse bolj proti vrhu Kokrske doline pa sneg postaja vse trši. Krpe južnega snega so vse redkejše. Hoja brez derez pa nemogoča. Zaradi varnosti zadnjo strmino do Kokrskega sedla prehodim še s cepinom, saj bi se zgolj s palicami, v primeru padca, v tako ledenem snegu, bilo nemogoče ustaviti. Sneg je ponekod tako trd, da se še cepin komaj zapiči.

 

Ko je bil sneg še dober in potem ko ne

Na vrhu sedla je veter zamedel slikovite opasti, katerim se pa je mogoče popolnoma izogniti. Snega je toliko, da gre jeklena vrv tovorne žičnice pod snegom. Pod snegom je ostal tudi drog vetrne elektrarne. Toliko za predstavo koliko snega je v visokogorju. sicer pa je mene zanimala predvsem zgornja plast. Ostalih plasti niti nisem videl in sem upal, da jih tudi ne bom (da se ne bi odtrgal plaz).

 

 

Opast in žičnica

Do sedla sem hodil dobri dve uri in nadoknadil nekaj prespanega jutra. Vseeno sem se odločil, da bom obrnila mestu vzpona, če ne bom na vrhu do dvanajstih. Torej, da bo dovolj časa za počasen povratek in še nekaj za rezervo.

Ogledam si sam Grintovec in predvideno smer vzpona. S sedla je lepo viden najtežji prehod do Ovnovih čir. Ni videti zgažen. T.i. Streha pa ni vidna, a navadno ni tehnično zahtevna. Ne obiram se preveč in nadaljujem vzpon. Do doline Jame, tik nad kočo, se lahko šlepam po gazi nekega alpinista. Naprej sem sam.

 

 

Omenjen prehod mi ni težko zlezti, ker je snežišče na strani roke s cepinom. Snežna podlaga pa je tudi v redu. Vem, da poleti ta del zgleda kot “balkon”. Najmanj trije metri snega so jo morali zasuti. Kasneje je vzpon tehnično nezahteven. Hoja z derezami in s cepinom pa še vedno velja. Sneg je preveč trd in mestoma leden.

Paziti je le treba malce na orientacijo. Jaz sem se na turo kar se orientacije tiče pripravil tako, da sem pregledal fotke poti, ki sem jih posnel poleti. Takrat-2 leti nazaj- sem bil res navdušen fotograf. Slikal sem čisto vse. Posnel sem celih 350 fotk Grintovca! Vem, da bi vsakega zgrabil infarkt od dolgčasa, če bi mu pokazal vse te fotografije. So mi pa do sedaj prišle že dvakrat prav. Lani sem jih uporabil, kot pripravo na Gorski tek na Grintovec. Danes pa sem s pomočjo njih vedel kam moram napeljati gaz. Ne, sicer pa ob normalnih (nemeglenih) pogojih orientacija ni zahtevna. Zapomniti si ji treba le omenjen prehod.

Smer vzpona

Tehnično, orientacijsko je gora lahka, fizično pa je med najbolj zahtevnimi. Čas za vzpon, ki sem si ga določil se izteka. Po treh in pol urah hoje sem na Strehi. Ta oblika gore ti daje ves čas občutek, da boš čez 15 korakov na vrhu. Pa ne!- vrh se izmikajoče pomakne še za 15 korakov. Napor je velik.

Pogled nazaj proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu

Le nekaj minut pred poldnevom se veselim, da se vrh ni pomaknil višje. Dovolj visoko je! Zaradi količine snega prav gotovo višje od 2558 m. Utaborim se nekaj metrov pod vrhom kjer ne piha in uživam v samoti ter razgledu.

Razgled: Kočn a in Dolg e njive

Sestop je bil zelo enostaven, ker sem sledil svoji gazi v dolino. Le tisti prehod mi je vzel precej več časa, ker je bi cepin v napačni roki. Zato sem tam dol zlezel ritensko. Nisem si upal privoščiti napake. Tudi sestop s Kokrskega sedla je bil počasen. Dokler so na nogah dereze prostora za padec ni. Nižje v dolini sem naletel na še en snežni plaz. Ponašal se je z dovolj snega, da sem se brezskrbno lahko vozil po riti. Škoda, da ni bilo tak sneg na celi gori.