Glödis (3206 m)

Glödis je 3206 m visoka gora v pogorju Schobergruppe, ki leži med mestom Lienzom in skupino Grossglocknerja. Najvišja gora v pogorju je sicer 3283 m visoki Petzeck. Vendar je pot nanj baje precej enolična. Zato sem se raje odločil za Glödis na katerega pelje zanimiva ferata. Žal je ponoči v visokogorju zaradi hladne fronte, ki je prešla Alpe, zapadel nov sneg. Ker nisem vedel koliko je novega snega, sem se oborožil s skorajda vso zimsko opremo (tudi cepini in derezami).

V Lienzu sem zavil proti severu v dolino Debantall. Nočno deževje se je še kako poznalo, saj je povsod tekla voda. Na nekaj mestih pa sem moral odmikati skale in voziti čez manjše zemeljske plazove. Po 15 km vožnje po gorski cesti in treh urah vožnje od Radovljice sem parkiral na velikem označenem parkirišču.

Potem sem nadaljeval navzgor še naprej po cesti do koče Lienzer hutte (2000 m). Za kočo se pot vzpne do zatrepa doline. Nato pa se na kratko spusti do potoka Debantbach. Potok je kar širok in ga je treba prečiti večkrat. Na srečo čez vodijo mostički. Vreme sem imel pa bolj slabo. Napovedanega izboljšanja vremena še kar ni in ni bilo. Nižje v dolini je deževalo, višje pa je snežilo.

Pot je ves čas lahka in izjemno dobro označena. Na višini približno 2900 m sem prešel snežno mejo. Sprva je bilo snega za vzorec. Na višini 3000 m pa ga je bilo okoli 10 cm. Tu se je tudi začela gosta megla. Tako da je bilo povsem zimsko vzdušje. Pot nazadnje pripelje do jugovzhodnega grebena Glödisa, kjer se začne ferata.

Sama ferata je ocenjena zgolj z B, s posameznimi mesti C. Na mestih, kjer je “C” so narejeni lažji obvozi. Glede na to da je bil na gori sneg sem bil vesel, da ferata ni bila pretežka. Poleg tega tudi sestop poteka po ferati. Sneg je bil na srečo južen. Tako da mi niti obutemu v copate ni preveč drselo.  Najlepši del ferate predstavlja viseči most. Sprehod čez most je bil kar rahlo grozljiv, saj se most zelo maje. V mojem primeru se je majal še toliko bolj, ker je bil obtežen s snegom. Za mostom pa se ferata povzpne nazaj na greben po navpični lestvi. Za tem je bilo do vrha še kakšnih 100 višincev. Še četrti vikend zapored mi je uspelo stopiti na vrh gore višje od 3000 metrov.

Zaradi megle na vrhu ni bilo nobenega razgleda. V jasnem vremenu pa bi moralo biti božansko. Nič zato, moral sem sestopiti v dolino. In ravno med mojim sestopom so se začeli trgati oblaki. Ko sem končno sestopil nazaj v Debantall, pa se je pokazal piramidast vrh gore, ki izrazito spominja na Matterhorn. Res gre za zelo lepo goro. Prav tako je dolina Debantall naravnost prekrasna. Zagotovo se vrnem še v pogorje Schobergruppe, da odkrijem še ostale njegove skrivnosti.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

4 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s