Učka trail

Zaključuje se moj tretji mesec priprav na Vipavski ultramaraton. Če sem prva dva meseca tekel le po en dolg trening na teden (pretežno med vikendi), sem se v marcu potrudil da sem dolge treninge delal tudi ponoči med delovnim tednom. Marec bom tako zaključil z več kot 400 pretečenimi kilometri in okoli 20000 višinci. Glede na prosti čas, ki ga imam je to absolutno moj maksimum.

Ninov video

Moj video

Po sobotnem  (zelo mrzlem) nabiranju kondicije na Zelenici, sem se z Ninom v nedeljo odpravil na Hrvaško, kjer je trenutno precej bolj prijetno (toplo) vreme za trening. Odločila sva se da pretečeva traso proge gorskega maratona Učka trail. Gre za točno 42 km dolg maraton z 2400 višinci, ki poteka na območje najvišje gore v Istri – Učke.

Začetek teka je v vasi Mošćenička Draga, ki leži ob obali, približno 15 km južno Reke. S tekom sva res začela na plaži in se od nje odpravila v gorski svet Istre. Nobeden od naju proge Učka traila ni poznal. Zato sva se strogo zanašala na GPS sled. Tako sva pomotoma zavila v napačno smer. Na tekmi se teče okrog Učke v smeri urinega kazalca. Midva pa sva tekla v obratni smeri.

Pot zelo hitro skrene z obale in se nadaljuje skozi gozd ob potoku do vasi Mošćenice.  Tu se je prvikrat prikazal čudovit razgled na morje. Imela sva res lepo in toplo vreme. Temperature so se gibale med 15 in 18 °C. Poleti bi pri takih temperaturah odlično funkcioniral. Sedaj pa še nisem navajen teči v taki “vročini”.

Pot za tem hitro zavije v dolino Moščeničke drage in jo obide. Potrebno je poudariti, da je pot položna in da tako prijetno mehka, da sva kar vriskala. Ob tem pa se pojavljajo sami čudoviti razgledi. Najde pa se tudi številne znamenitosti, kot so stare istrske hiše, manjši slapovi, itd. Še nikoli nisem tekel tako daleč po za tek tako udobni poti. Zaradi tega so noge kar same tekle in tempo je bil za začetek mogoče kar preveč navit.

Po desetih kilometrih, pot iz Mošćeničke drage zavije v dolino Lovransko drago. Do tu je pot povsem hitra, tekaška, saj se v 14 kilometrih vzpne le za okoli 500 višincev. Tu pa je prvi in eden redkih klancev, ki so tako strmi, da sva tek zamenjala s hitro hojo. S tem trasa teka tudi zavije stran od obale in se pomakne v notranjost. Razgledov zato nekaj čas ni. Vendar je pot še vedno zelo tekaška in prijetna za tek.

Potrebno je tudi pohvaliti Hrvate, da je pot vseh 42 km zelo dobro markirana. Vmes se pojavi nešteto razpotij, ki so vsa zelo dobro označena s kažipoti. Vsakih nekaj kilometrov sva naletela na razcep, ki je kazal navzgor proti Učki, vendar naju je GPS sled, vedno vodila dlje in še bolj stran od gore: “Češ najboljše, je treba prihraniti za konec”.

Sledil je edini vmesni spust na trasi. Potem pa naju je proga čez planotast svet počasi vodila proti Poklonu. Poklon je prelaz stare ceste Pazin-Reka. Sedaj je to turistična točka, saj je promet speljan skozi predor pod Učko. V okolici Poklona so za turiste speljali tudi zanimivo gozdno-učno pot.

Na Poklonu je bila za nama približna polovica poti in tu je tudi edini planinski dom na celotni poti, kjer sva se v lahko oskrbela s kokakolo in z novimi zalogami vode. Zaradi vročine mi je medtem liter in pol tekočine že pošel. S Poklona sva končno nadaljevala proti Vojaku – najvišjemu vrhu Učke. Na višini približno 1200 m naju je pričakal sneg. Tega sem bil jaz še najbolj vesel, saj se mi je rahlo vnela ahilova tetiva. Veliko kepo snega sem si zatlačil za nogavice, da me je hladila še naslednjih 15 km.

Pot proti Vojaku večkrat prečka cesto. Potem pa se mimo vojaške baze vzpne do razgledišča. Imela sva srečo da na vrhu ni pihalo. Pravzaprav je bilo prijetno toplo. Zato sva lahko dalj časa užival v razgledih po vsej Istri, na Snežnik, Velebit in Jadranske otoke. Tik pod vrhom Učke pa se je tekaška pravljica šele začela. Pot poteka čez mehke trave, kjer bi človek kar prespal. Potem pa se spusti v vas Mala Učka in nadaljuje po gorskem grebenu na vrh Brgud. Vmes pa samo čudovito cvetje pod nogami in samo lepi razgledi pred nama.

Zadnjih 8 km se pot večinoma le še položno spušča proti morju. Zanimiv je še konec, kjer se teče navzdol po številnih strmih stopnicah rožnega venca. Na tekmi ta del predstavlja zelo zahteven začetni vzpon. V resnici je to tudi edini strm klanec na celotni progi. Čisto nazadnje je sledilo še nekaj teka ob obali, kjer sva na koncu v morje namočila utrujene noge.

Res zelo lep tek, ki ga priporočam vsem ljubiteljem teka in gorskih ter tudi morskih lepot. Primeren bi bil tudi za planince, kot dvodnevna tura- s prenočevanjem na Poklonu, kjer je polovica pot.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

 

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s