V Zahodnih Julijcih nisem bil še nikoli. Zato sem kolegom predlagal da jih obiščemo. Izbrali smo Montaž (2753 m), ki je takoj za Triglavom najvišja gora v celotnih Julijcih.

Panorama Montaža s svojo južno planoto s smeri planine Pecol

S turo smo začeli na planini Pecol, ki se udobno nahaja na nadmorski višini 1500 m. Zato ne bo potreben dolg dostop. Prek koče Braza smo nadaljevali do Škrbine Forcella Dei Disteis. Potem pa sva pa midva s Petrom nadelavala, levo proti  bivaku Suringer, med tem ko ta ostala izbrala klasično (lažjo) pot čez Pipanovo lestev.

Kaninsko pogorje s Prestreljnikovim oknom

Pot proti bivaku Suringer ves čas poteka po razmeroma širokih, a izpostavljenih sklanih policah. Od tod tudi slovensko ime za Montaž – Špik nad Policami. 50 m pred bivakom Suringer pa sva zavila desno navzgor na pot skozi Findeneggov ozebnik. Ta del poti ni zavarovan. Potrebno je plezanje I-II stopnje. Kljub vsemu pa to ne gre z pravo smer, saj pot označujejo rdeče pike. Na srečo je bilo vreme lepo. V nasprotnem primeru bi bilo pikam kar težko slediti.

Findeneggov ozebnik

Težje kot samo plezanje, je paziti da ne prožimo kamenja, saj vse kar se tu sproži konča na čeladah planincev, ki plezajo pod nami. Nama s Petrom je za zabavo uspelo najti še nekaj nekoliko težjih skokov in kaminov. Je pa skala taka da v resnici nobeni oprimki niso dobri. Prav tako je potrebno paziti na naložen grušč na vmesnih sklanih policah. Sva pa za prvič za vsak slučaj tovorila s seboj  30 m vrv.

 Poplezavanje v Findeneggovemu ozebniku

Iz Findeneggovega ozebnika sva sestopila na zahodni Montažev greben. Greben je mestoma izpostavljen, a označbe lepo najdejo najlažje prehode. Na vrhu sva bila na moje presenečenje sama, glede na to kako dobro obiskan vrh je to. Gorski mir so motili le helikopterji in letala tipa Canadair, ki se že cele tri tedne bojujejo z obsežnim požarom, ki divja na težko dostopnih območjih Reklanske doline.

Gorski kozlički

Niso pa so se pustili motiti kozorogi, ki jih je tu resnično nešteto. Ko jih človek gleda, pa se jih kar ne more nagledati. Mogoč ravno zato ker dajejo občutek da so v svojem početju tako nebeško  srečni. In ravno to je tisto kar ljudje iščemo in nikoli ne najdemo. In zato jih gledamo kar z rahlim zavidanjem.

Na vrhu Montaža je poleg križa postavljen tudi zvonček za srečo

Z Montaža sva sestopila po običajni poti čez Pipanovo lestev. Pipanova lestev je dolga 80 m in poteka skorajda navpično navzdol prek skalnatega pobočja. Predstavlja ozko grlo za prehod na Montaž. Zaradi izpostavljenosti je skorajda obvezen samovarovalni komplet. Tu pa sva začela srečevati množice planincev. Na srečo je bil slovenski pozdrav “Dober dan”, precej bolj pogost kot Italijanski “Boungiorno”. Človek se pri tem počuti skorajda kot doma.

Znamenita Pipanova lestev

In ker praktično še nič nisva hodila, tako kratke ture skorajda ne pomnim, sva nadaljevala še po ferati Leva. Pot poteka po sklanih policah pod Vrhom Brda, Špikom nad Plazom in Špikom nad Cijanerico ter se nazadnje strmo spusti v Škrbino nad Cijanerico. Na drugi strani škrbine pa sledi spet strm vzpon po lestvi, podobni kot je Pipanova, a le nekoliko krajši. Sledil je le še krajši sprehod in bila sva na Špiku Hude police.

Panorama s Špika Hude police

Noge še niso bile niti ogrete. Obstajal je hud mik da bi nadaljevala po celotnem grebenu Špika nad Nosom in Špika nad Špranjo do sedla Sella Nevea. Žal pa za to tokrat ni bilo časa. Bo pa to dober izziv za naslednjič v kombinaciji s ferato Via Amalia, ki poteka s planine Zajzere, prek severne stene Montaža.

Divja hud požar

Nazaj grede smo se za osvežitev ustavili še v Rabeljskem jezeru. Jezero je resnično toplo, skorajda pretoplo. Sploh zato, ker sem se v zadnjih dneh kopal predvsem v tolmunih slapov, ki postrežejo res s pravo ledenico.

GPS sled ture

Za konec smo se namočili še v Rabeljskem jezeru

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič