Letos bo maja v okolice Vipavske doline potekal 100 km dolg gorski ultramaraton, na katerem bom verjetno tudi sam nastopil. Zelo pozdravljam to odločitev, saj to prihrani vožnjo na podobne maratone v tujino. Območje Nanosa in Trnovskega gozda pa v resnici zelo slabo poznam. Zato sem se odločil da grem na en krajši tek po teh koncih.

Moja pot po Nanosu

Nanoški razgledi

V resnici tokrat moj namen sploh ni bil gorski tek, ampak sem bil namenjen na astronomski Messierjev maraton v Avče. To je vsakoletno tekmovanje v iskanjem galaksij, meglic in kopic na nočnem nebu. Tako sem želel opraviti kar dva maratona v enem dnevu. Najprej tekaškega in nato ko se znoči še astronomskega. Posledično sem se na tek zelo slabo pripravil. Nisem vedel ne kje bom tekel in ne kam grem. Izhodišče za svoj tek sem določil tako, da sem zavil iz avtoceste na napačnem izvozu. Pristal sem v Vipavi.

Gradiška Tura

Po naključju bo ravno tu glavno prizorišče ultramaratona. Kraj poznam, saj je tu plezališče in izhodišče za znano ferato – Furlanova pot na Gradiško turo. Odrinil sem in si rekel da si bom traso teka izmišljeval sproti. Furlanovi poti sem se izognil po desni lažji poti, ki pa je vseeno zelo strma in ponekod izpostavljena.  Pot je strma in napeta prav do vrha Ture, kjer se odpre razgled na celotno Vipavsko dolino. Naslednjič pa spet po Furlanovi poti.

Plezalca v Furlanovi poti

Kam pa zdaj? Kažipoti me ponesejo proti Abramu. Tam je na srečo ob poti velik zemljevid Nanosa. Tako se odločim da tečem do Vojkove koče na vrhu Nanosa. Odločitev mi je bila drago poplačana. Ta pot je ena najlepših, kar sem jih pretekel v zadnjem času. Teče se po ravnih, izredno mehkih, gorskih travah. Ves čas pa me obkroža lep razgled po pogorju Nanosa. Človeka kar preseneti kako zares ravne se te kraške planote, obenem pa je njihov rob prepaden.

Rob Nanosa z Vipavsko dolino

Na koncu gre pot po gozdu, kjer je ostalo še kar precej snega. Skozi velike luknje v mojih copatih, sem kar nekaj časa tipal njegov hlad. Na Pleši, vrhu Nanosa, sem pokusil še moč kraške burje. Razgled s tod pa je spet čudovit. Ker bi moral že čez tri ure, predavati na Messierjevem maratonu, sem bil prisiljen teči hitro nazaj na izhodišče. Na srečo sem med tekom nazaj grede izvedel, da maraton odpade zaradi slabega vremena. Zato sem svoj tek lahko še nekoliko podaljšal. Z Abrama sem nadaljeval po makadamski na nato asfaltni cesti do vasi Vrhpolje. S tod pa skozi vinograde nazaj do izhodišča. Na koncu se je nabralo okrog 35 km čistega tekaškega užitka.

Pleša, vrh Nanosa

Prijetne, ravne Nanoške senožeti

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič