Poročilo o ERASMUS študijski izmenjavi na Univerzi Sabanci v Turčiji

Moje štirimesečna študijskega izmenjava na Univerzi Sabanci v Istanbulu je končana. Tule je njen oris.

Predstavitveni filmček Univerze Sabanci. V filmčku so predstavljeni tudi znanstveno-raziskovalni laboratoriji, kjer sem delal

Priznam, takoj ko sem prvič priletel v Turčijo me je zadel kulturni šok. Razlika v mišljenju te Maloazijske države  v primerjavi z Evropo je ogromna. Angleškega jezika, razen z izjemo redkih izobražencev, ne zna nihče. Zato se je v Turčiji zelo težko znajti. Še huje je pri opravkih z uradniki, kjer potrebno resnično veliko potrpljenja in še več mirnih živcev. Na primer za uradno Dovoljenje za prebivanje, sem se potegoval vse štiri mesece. Za njegovo pridobitev sem moral  zbrati kopico listin (mdr. tudi Turško davčno številko), pa ga na koncu, vsem naporom in izgubljenim živcem, nisem uspel pridobiti. Zato sem na letališču pri izhodu države, bil ponižan s strani Turških oblasti in bil primoran plačati denarno kazen. Turška birokracija je res grozna. Nisem mogel verjeti, da je to lahko tako slabo in škodljivo ljudem. Ker sem zaradi groznega turškega prometa zamudil let, sem v Turčiji prebil še en dan dlje kot sem načrtoval. Samo vesel sem da se je na koncu vse (kolikor toliko) dobro izteklo.

CAM03337 (768 x 1024)Presevni elektronski mikroskop JEOL JEM-ARM200F sodi med najboljše elektronske mikroskope na svetu. Omogoča rutinsko preiskavno vzorcev na atomske nivoju in povečavo do 150 milijonkrat. Tržna vrednost tega mikroskopa je dobrih 6 milijonov €.

Vendar na srečo s samo Turčijo in njenimi težavami, nisem imel preveč opravka, ker sem živel v kampusu Univerze Sabanci. Kampus je od preostalega sveta ločen z visoko ograjo, ki univerzo dobro izolira od preostalega Istanbula. Zato sem se tu počutil zelo varno. Vendar takoj ko sem prestopil ograjo univerzo, sem vedno naletel na težave. Zato z redkimi izjemami (npr. za pot na konferenco in Istanbulski maraton) niti nisem hodil ven. Moj cilj niti ni bilo spoznati kulture Turčije, ampak se čim več naučiti.

10629516_10205524923586162_2543409415678272989_oVrstični elektronski elektronski mikroskop s tehniko usmerjena ionskega curka, s katerim sem pripravljal vzorce za preiskave na atomskem nivoju s prej omenjenim presevnim elektronskim mikroskopom

Ko so pred 15 leti ustanavljali univerzo Sabanci, so priklicali najboljše strokovnjake in z njihovo pomočjo vzpostavili sistem, ki bi bil najboljši tako za študente, kot tudi za raziskovalce. Nastala je nekakšna kopija Ameriškega univerzitetnega sistema. Prvo leto študentje nimajo skorajda nobene usmeritve. Študenti le izberejo naravoslovno, ekonomsko, sociološko ali umetniško smer. Ne glede na to kaj izberejo, v prvem letu poslušajo predmete iz vseh smeri. Šele v višjih letnikih se študenti odločijo ali bodo študirali npr. fiziko ali kemijo. Sistem jim omogoča enostavno prehajanje med smermi. Pri nas pa pač, če med študijem ugotoviš da ti le ta študijska smer ne ustreza, avtomatsko izgubiš eno leto. Bolonjska reforma je poskušala to nekoliko odpraviti. A je bila pri tem žal neuspešna. Še več z bolonjsko reformo skorajda nihče ni zadovoljen. Precej sem se pogovarjal s kolegi ERASMUS študenti iz drugih držav, ki imajo prav tako Bolonjski sistem, pa so prav tako večinoma vsi nezadovoljni. Študij na univerzi Sabanci traja podobno, kot pri našem starem sistem: 4 leta na dodiplomski in 2 leti na podiplomski stopnji. Absolventskega staža pa ne poznajo. Nobenega dvoma da lahko rečem da je šolski sistem na Univerzi Sabanci precej boljši, kot je naš. Seveda se tudi mi nimamo kaj pritoževati. Spoznal sem precej študentov, ki prihajajo iz vojnih ali nemirnih žarišč kot so Južni Sudan, Palestina, Jemen in Iran. Zanimivo, a hkrati žalostno je bilo spoznati njihove bridke zgodbe.

10838281_10205524922706140_552080622339295840_oPraškovni rentgenski difraktometer

Všeč mi je bilo to da je Sabanci res prava mednarodna univerza, kjer študirajo ljudje iz resnično celega sveta. Tega pri na na Univerzi v Ljubljani ni. Razlog pa je v tem da predavanja seveda potekajo v slovenščini. Tako sem dobil občutek, da tudi tisti študentje, ki so prišli na Erasmus izmenjavo v Slovenijo, niso od tega odnesli prav veliko. Predstavljam si da mora biti tujcu poslušati predavanja v slovenščini prav grozno in ne dosti boljše kot sploh ne biti na predavanjih. Ampak seveda je med med Ljubljansko univerzo in Univerzo Sabanci ena bistvena razlika. Prva je javna univerza in se tudi financira iz tega vira. Zato je tudi prav da se podpira poučevanje v slovenščini. Sabanci pa je v celotni privatna univerza, ki se financira iz šolnin študentov in pa holdinga Sabanci. Zato lahko postavlja povsem svoja pravila. V 15 milijonskem Istanbulu naj bi bilo sicer skupno kar okrog 45 javnih in privatnih univerz, kar je glede na število prebivalcev primerljivo s številom univerz v Sloveniji.

1926233_10205524922786142_206079464662975202_oIzobraževal sem se tudi za operaterja presevnih elektronskih mikroskopov

Poleg predavanj, ki v celoti seveda potekajo v angleščini, sem na univerzi opravljal raziskovalno delo za svojo magistrsko nalogo. V tej magistrski nalogi še vedno ostajam pri raziskavah slovenskih meteoritov. Presenetljivo pa je to da niso bile najtežje raziskave same. To je bilo še relativno “lahko”. Najtežje se je bilo prebiti skozi literaturo in najti znanstveni problem, ki ga nihče na svetu še ni rešil. Po mesecih napornega, skorajda detektivskega dela, iskanja problema, sem ga vendarle našel. Sledile so raziskave s katerimi sem poskušal problem rešiti.

IMG_0168

Raziskovalna skupina v kateri sem delal

Laboratorijsko znanstveno raziskovalno delo pa je ravno tisto kar imam najraje. Na Univerzi Sabanci sem imel odlične možnosti za to, saj sem delal v povsem novem centru za nanotehnologijo, kjer premorejo nekatere najsodobnejše laboratorijske naprave. Mednje sodijo vrstični in presevni elektronski mikroskopi, ki so ena mojih glavnih raziskovalnih usmerjenosti. Zelo sem vesel in hvaležen da so mi omogočili njihovo uporabo. Pri tem seveda ni šlo samo za raziskave, ampak tudi za nabiranje izkušenj. Poleg tega nisem opravljal raziskovalno delo samo za svojo magistrsko nalogo, ampak sem sodeloval še na dveh drugih raziskovalnih projektih (pri preiskavah cementa in stroncijevega aluminata). Imel sem srečo in sem vesel da sem spoznal nekaj res vrhunskih strokovnjakov od katerih sem se veliko naučil.

CAM02620 (1024 x 768)3-D bioprinter človeških celic. Več o tem tule: https://www.youtube.com/watch?v=d51HyGCVLJk

Ker nisem človek, ki bi rad hodil na zabave in popival (mimogrede alkohol v kampusu je prepovedan), sem prosti čas namenjal teku. Tekel sem v neštetih krogih okoli kampusa, kar je bilo nemalokrat zelo dolgočasno. Srečo pa sem imel da so me prijatelji tu in tam peljali v kanjon Ballikalayar ali v gozd Polenezkoy, kjer sem se lahko bolje razmigal. Istanbulčani so zelo ponosni na ta dva parka in jih predstavljata kot velika naravna bisera. Vendar s stališča Slovenije nista popolnoma nič posebnega. Zato sem od vsega najbolj pogrešal pravo naravo, hribe.

1511882_10205524924106175_2637647537861848308_oUniverza Sabanci

Vreme v Istanbulu mi je zagotovo najbolj všeč. Padavin je neprimerno manj kot pri nas. Pa še takrat ko padavine so, ne lije, kot v Sloveniji, ampak zgolj rahlo prši dež. Konec decembra so bile ob lepih dnevih najvišje dnevne temperature ves čas okoli prijetnih 15 stopinj. Zanimivo pa je da se tudi ponoči ne shladi bistveno. Verjetno zato, ker smo znotraj ogromnega velemesta, ki toploto oddaja počasneje, kot naravno okolje. Pač pa tu neprestano (tudi ob lepih dnevih) piha južni veter, kar je posledice lege Istanbul med med dvema ogromnima vodnima masama Marmarskega in Črnega morja.

CAM03005 (1024 x 768)Vreme je večinoma ves čas lepo in toplo

In še o stroških. Ti niso bili majhni. Najdražje je bilo stanovanje v kampusu, ki je stalo okoli 1200 €, letalska karta je stala 450 €, prevoz na letališče in nazaj okoli 100 €, nepredvideni stroški turške birokracije so me stali okrog 500 €, zdravstveno zavarovanje 100 € in prehrana (klub temu da sem bil zelo varčen) okoli 600 €. Torej skupno z ostalimi nenaštetimi stroški (npr. potovanja, izleti) dobrih 3ooo €. Takšen denar da me kar malo boli glava koliko sem zapravil, kljub temu da sem bil toliko varčen kot se je le dalo. Seveda sem dobil ERASMUS štipendijo, ampak je ta pokrila manj kot polovico vseh stroškov. Skratka študijske izmenjave v Turčiji si ni mogoče kar tako privoščiti. Pa bi si jo moral privoščiti prav vsak študent. Če ne v Turčiji, pa kjerkoli drugje, saj je izmenjava res odlična priložnost za učenje ter tudi za osebnostno rast.

10682254_10204577039481440_3299454385761733436_oS kolegi na paintballu

Na koncu sem zadovoljen: nabral sem veliko znanja, izkušenj v raziskovalnem delu, delal z dobro znanstveno opremo ter predvsem spoznal nekaj vrhunskih strokovnjakov s katerimi bom z največjim veseljem sodeloval tudi v prihodnje.

CAM03569 (1024 x 768)Spet doma

Lep Erasmus pozdrav,

Bojan Ambrožič

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.