Moja študijska izmenjava gre h koncu. Res se veselim da bom že čez tri dni končno doma. Poleg vseh študijskih in drugih obveznosti sem se tu tudi precej natekel. Toplo Istanbulsko podnebje mi omogoča res dobre hitre treninge. Pravzaprav sem pretekel skorajda 1000 km in to veliko večino razdalje v enem samem istem krogu, dolgem natanko 3,71 km. Kako hiter pa v resnice sem, sem hotel preveriti na tekmi. Priložnost je bil 21 km dolga tekma s 550 višinci: “Longest night run or ride”, ki je potekal v gozdu Polenezkoy na severnem obrobju Istanbula.

Tekmi sem se najprej hotel odpovedati, saj je na štart tekme zelo težko priti. Vendar mi je kolega ponudil pomoč, da me bo peljal tja. In prav s tem se je moja nočna mora začela.

S kolegom naj bi se dobila v enem izmed nakupovalnih središč v Istanbulu, kjer ima postajo tudi avtobus s kampusa naše Univerze. In ker avtobus iz nekega razloga (verjetno zato ker je bil poln)  ni ustavil, sem se peljal naprej proti središču Istanbula. Šoferja sem prepričal da mi je ustavil na naslednji postaji. Tako sem se znašel na popolnoma neznanem kraju, kjer nihče ne govori Angleško da bi mi pomagal. Po dolgem iskanju, sem le naletel nekoga, ki je znal angleško, da mi je ustavil taxi in taksistu naročil kam me mora peljati. Ko pridem v nakupovalno središče, kličem kolega, ki mi pove da je med tem že odpeljal in da me čaka pri nekem hotelu 15 min hoje stran. Spet prosim ljudi za pomoč, da mi povejo kje je ta hotel. Velika stolpica je, zato hotel naposled le najdem. Pri tem tvegam življenje, saj sem moral prečiti tripasovno avtocesto. Kakšni (oprostiti za izrazu) norci za volanom  so Turki, pa sem že pisal.  Ko prispem do hotela, spet izvem da mi je kolega še drugič pustil na cedilu. Zato vstopim v ta hotel, da mi zopet pokličejo taxi. Po štirih urah letanja gor in dol po domala celem Istanbulu,  sem bil končno na štartu tekme, popolnoma izmozgan. Tam srečam kolega, ki mi samo reče: “Oh, sem mislil da boš zamudil štart tekme.”

GPS sled in profil proge 21 km teka

Šlo je za nočno tekmo. Glavni sponzor pa je bil Redbull, kar je obetalo dobro organizacijo. Pa je bilo vse prej kot to. Zadnjih sedem let je za najslabše organizirano tekmo na kateri sem bil, veljal Tek po Udinborštu, katerega poročilo si še vedno lahko preberete na mojem blogu. No, sedaj imamo novo vodilno mesto: Istanbulski nočni tek. Za štartnino 40 € nismo dobili nič: ne čipa, ne majice, ne vode, ne hrane – nič. Proga je bila sicer dobro označena s kresničkami, ampak se je cepila na tri dela – na 8, 21 in 60 km. Nič pa ni pisalo katera je katera proga – natanko tako kot v Udinborštu. Zaradi varnosti sem s seboj nosil mobitel in pijačo. Ampak na koga le se pa lahko zanesem tu v Turčiji. Zato sem celo tekmo odtekel zelo rezervirano. 15 min pred nami so sicer štartali na povsem isti progi gorski kolesarji.

Prvih 7 km sem premočno vodil. Potem pa je prišel tehnično zahteven spust po blatu in luknjah. Imel sem prešibko naglavno lučko. Zato nisem najbolje videl pod noge. Tako sem bil primoran spustiti enega tekača predse. V primeru zvina gležnja bi se namreč znašel v velikih težavah. Vedel pa sem da sem precej boljši v vzponu in da kmalu sledi 6 km dolg vzpon, kjer ga lahko še ujamem. Večino tekme sem tekel sam. Na srečo sem ujel in prehitel vsaj kakšnih 30 kolesarjev, kar mi je dajalo motivacije. Proga je bila sicer zelo blatna. Po nekod smo so v blato udirali tudi do kolen. Padel sem kar nekajkrat, ampak na srečo vedno na mehko. Zelo sem bil vesel ker sem preživel tekmo. Moj čas v cilju je bil 1 h 42 minut, kar je nekako tako kot sem pričakoval. Ampak vem da imam vsaj še za 5 minut rezerve, če bi tekel zares. Zanimivo je bilo tudi to da je samo 5 najbolje uvrščenih kolesarjev prevozilo isto progo hitreje, kot sem jo jaz pretekel.

• Rezultati: http://www.uzunetap.com/ENG/index.php

Za drugo mesto absolutno sem bil seveda “kraljevsko nagrajen” s 50 % popustom za isto tekmo naslednje leto. Če bi bila ta tekma v Sloveniji, mislim da po taki katastrofalni organizaciji, niti s zastonj štartnino, ne bi drugo leto privabili nikogar.

Če sem bil s to tekmo razočaran, moram obenem tudi izreči nekaj pohval. Zadnje štiri tedne sem vsak vikend hodil na tekme v orientacijskem teku v Belgradski gozd, na Evropski strani Istanbula. Zadeva deluje podobno kot pri nas Zimske tekaške lige. Torej zastonj oz. natančneje za 1 €. Za “startnino” pa vsak tekmovalec dobi zemljevid in čip. Po mojem mnenju so bile te tekme precej bolje organizirane, kot ta nočni tek. Zato sem na njih zelo rad hodil in se še nekoliko izpopolnil v orientacijskem teku. Vsakič so bile na voljo tri različne proge: 2 km, 6 km in 10 km, kar pa v praksi zaradi lutanja pomeni približno dvakrat več. To pa zelo priporočam, če bo kdo kaj dlje časa živel v Istanbulu.

• Sicer pa moram obenem poudariti, da sem kar se tiče izobraževanja tukaj na univerzi zelo zadovoljen in imam s tem samo pozitivne izkušnje. Ampak blog o tem napišem, ko pridem domov.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič