Prečenje Smrekovca

Včeraj sem vas svojim blogom pripeljal k sebi domov v vas Ljubno na Gorenjskem. Vendar pa še nikoli nisem bil (v bolj znanem) Ljubnem ob Savinji. Oba kraja se prepogosto zamenjuje in marsikdo se me kdaj predstavlja na splavu na Savinji, namesto pod gorami sredi Gorenjske. Sicer pa koren “ljub” precej pogosto najdemo v imenih slovenskih naselij. Tako poznamo npr. Ljubelj, Ljubinj, Ljubečno, Ljubež, Ljubgojno, Ljubstavo, Ljubnico in seveda Ljubljano. Žal koren nima nobene povezave z ljubeznijo, ampak naj bi izviral iz stare slovanske besede, ki je pomenila čelo oz. hrib – torej vas na hribu.

25052014 (23) (1024 x 768)

25052014 (15) (1024 x 768)

Med vsemi “ljubi” sva se danes s Kajo znašla v Ljubnem ob Savinji, ki je bil izhodišče za najino turo na Smrekovec. Pogorje Smrekovca je eno izmed najbolj markantnih za izletniške ture pri nas. Lepote Smrekovških travnikov in gozdov pa kar kličejo fotografe, biologe in druge ljubitelje narave. Seveda pa tudi nas geologe, ki podrobno popisujemo za slovenske razmere nenavadno geološko zgradbo pogorja. Kamnine, ki danes gradijo Smrekovec so nastale pred 30 milijoni let s podmorskimi izlivi andezitne lave. Sam Smrekovec torej ni bil nikoli “pravi” vulkan, le kamnine so vulkanskega izvora. Kljub vsemu, je geologija tako drugačna kot drug pri nas, da je posledično pokrajina nekaj posebnega in zares izjemnega. S Kajo sva šla preverit kako.

Na Komnu

Najino izhodišče je bila vasica Ljubenske Rastke v dolini potoka Ljubnica. Začetek poti je v bližini cerkvice sredi vasi. Markacije nas na začetku povedejo v strm klanec. Potem pa se je pot začela izgubljati v podrasti. Tudi kasneje se sicer tu in tam najde kako obledelo markacijo. Verjetno tod le malo kdo hodi. Kmalu pa sva pot povsem zgubila in sva začela hodit kar na približno po GPS-u. Pri kmetiji Tratnik sva zopet naletela na markirano pot in po njej nadaljevala proti Komnu.

25052014 (80) (1024 x 768) Črno jezero na Krnesu

Še vedno se hodi večnima po položnih kolovozih, ki pa so očiščeni podrtega drevja. Z naraščajočo višino pa je pokrajina postaja vse bolj “Smrekovška”; listnatat gozd je zamenjala smreka, ki raste na gosti preprogi fluorescentno zelenega borovničevja. Par minut hoje pod vrhom Komna, se gozd povsem umakne neskončno mehki preprogi obširnih travnikov. Naporov pri hoji je bilo tu konec, saj je bilo večini višincev za danes že za nama.

Pot na Smrekovcu je tako zelo mehka, da sem jo del prehodil kar bos (Foto: Kaja Deberšek)

Izlet pa se je šele začel s sprehodom na skalovit vrh Komna, ki je z višino 1684 m najvišji vrh Smrekovškega pogorja. Zanimiv so tudi posebni fluorescentni lišaji, ki uspevajo samo na kislih kamninah in jih pri nas drugod (razen na Pohorju ne najdemo). S Komna sva nadaljevala po grebenu proti Domu na Smrekovcu. Vmes sva se vzpela še Krnes, ki ga krasi manjše jezerce ter na Vrh Smrekovca. Z Doma na Smrekovcu sva se (deloma po poti in deloma po cesti) spustila nazaj na izhodišče. Če sva imela prej cel dan lepo in toplo vreme, naju je nazaj grede zmočila nevihta. Vendar je bilo kljub vsemu zelo lepo.