Lepi dnevi so v zadnjem času dragocena redkost, ki jo velja še posebaj dobro izkoristiti. Vendarle kljub vsemu ne za vsako ceno! Zaradi nevarnosti snežnih plazov tudi danes obisk visokogorja ni bil varen. Zato sem si v glavi skoval zanimiv izziv. Zaželel sem si preteči Mežaklo od Jerebikovca do Planskega vrha. Na turi sta se mi pridružila še kolega Jure in Marija.

Na planini Mežakla

En avto smo pustili pri športni dvorana Podmežakla. Z drugim pa smo se odpeljali v Mojstrano  do izhodišča za planinsko pot na Jerebikovec. Pot na Jerebikovec je strma od začetka, pa vse do konca. Ker strmina res ne popušča, ga uvrščam med moje najljubše poligone za trening gorskega teka. Na srečo je bila pot že zgažena, kar nam je omogočil oda smo hitro napredovali. Na začetku se vseeno nismo prav posebno naprezali, saj smo vedeli da nas čaka še zelo dolga tura. Višje je bilo postopno vse več snega. In ponekod se je ugrezal do kolen. Rekli smo si da je še dobro da smo tako pozni, da nam ni bilo potrebno gaziti. A, takrat se še nismo zavedali da tudi nas kaj kmalu čaka isto, le še nekajkrat huje.

Strmina poti na Jerebikovec

Tik pod planino Mežakla je sneg postal zelo trd, strmina pobočja pa je tu znatna. Zato obstaja nevarnost zdrsa. Vendar kmalu se je teren položil in odprla se nam je prava zimska pravljica. Novega snega je na Mežakli skorajda pol metra. Le kdo bi verjel da bomo gazil pršič sredi marca. S pl. Mežakla smo nadaljevali proti vrhu Jerebikovca. Tik pod vrhom smo prehiteli nekaj planincev, ki so nam zgazili celotno pot. Zato niso mogli skrivati jeze, da smo jim vzeli “čast” da bi bili prvi, ki bi prigazili na vrh. Vendar  je “jezo” kmalu zamenjalo navdušenje ob čudovitih razgledih na Alpske doline Vrata, Kot in pa Krmo s Triglavom na čelu.

Na Jerebikovcu

Pogled proti cilju

Za nas pa je bil to šele začetek poti.  Od tu dalje smo se podali v neznano, proti Špici in Planskemu vrhu, na čisto drugem koncu Mežakle. Upali smo da gaženje ne bo preveč zahtevno. Vendar smo že kaj kmalu zagazili do kolen. Tako da od tu dalje nismo mogli več teči, ampak samo še hodili. Najprej je bila hoja (gaženje) hitra, z dolgimi, odločnimi koraki. Kasneje pa se nam je začelo že tako vleči da smo napredovali zelo počasi. Zanašali smo se na moj GPS sprejemnik. Najprej smo se držali kolovozne ceste, ki z doline pelje na pl. Mežaklo. Cesta nam je bil dober orientier, vendar ker poteka v številnih zelo zavitih serpentinah smo prehodili veliko kilometrov, premagali pa relativno majhno zračno razdaljo.

Na grebenu Kisovca – vidne so posledice nenehnega gaženja do kolen

Sčasoma nam je motivacija precej popustila. A, se nismo smeli ustavljati, da nas ne bi začelo zebsti. Zato smo trmasto naprej rili skozi sneg. Začelo se mi je že zdeti da nikoli ne bomo videli cilja. Problem pa je bil v tem da si ture na noben način nismo mogli skrajšati, saj Mežaklo omejuje strme pečine. Zato nismo preprosto mogli sestopiti s planote navzdol v dolino.

GPS sled- vse drži – samo pokrajina je trenutno bistveno bolj bela

Turo smo si hoteli vsaj nekoliko skrajšati tako da smo s kolovza zavili na pot čez vrh imenovan Petelin. Če smo prej gazili vsaj bolj ali manj navzdol, smo bili sedaj primorani gaziti v globokem snegu navkreber. Vendar nam ni preostalo drugega kot da nadaljujemo in da nas gola trma spravi čez hrib. Ves čas pa smo se ravnali s pomočjo GPS navigacije, saj se v središču Mežakle ne vidi nobenih hribov, ki bi lahko služili kot orientir.  Mimo Petelina (1448 m) smo nadaljevali na vrh Kisovec (1389 m), kjer smo nadaljevali naprej po brezpotnem grebenu Mežakle. Sčasoma smo se toliko spustili da je bilo sneg postopno vse manj. Končno se nam je prediralo le do gležnjev, da smo lahko spet normalno hodili.

GPS profil, ki kaže da se Mežakla postopno znižuje v smeri proti jugozahodu

V dolino smo sestopili po poti Čez Zakop. Tudi ta na moje presenečenje ni bila zgažena. Končno smo lahko le uživali v spustu. To je bil pravzaprav edini odsek pot, ki smo ga pretekli. Skratka ta tura v trenutnih snežnih razmerah ni bila ravno najbolj posrečena izbira. Tudi natekli se nismo. Vsekakor pa smo danes dobro preizkusili svojo vztrajnost, voljo in trmo, kar je pri treningu gorskega teka ravno tako pomembno, kot pa moč in vzdržljivost.

Bojan Ambrožič