Ogradi, Debeli vrh, Jezerski in Prevalski Stog ter Adam in Eva

Vrhovi nad Fužinskimi planinami so še posebaj privlačni zaradi njihove samotnosti in odmaknjenosti. Tokrat sem jih poskušal v eni turi zajeti kar čim več. Trenutno so najdaljši in verjetno najlepši dnevi v letošnjem poletju. Zato sem se odločil za turo, ki je v meglenem in nestabilnem vremenu težko izvedljiva.

Začel sem že pred šesto uro zjutraj na planini Blato. Cestnine mi na srečo ni bilo treba plačati, ker jo baje pobirajo šele od 7. ure dalje. Tako da se še toliko bolj splača biti zgoden. Po markirani poti sem nadaljeval na Planino v Lazu. Od tod pa sem se povzpel na Lazovški preval. Pravzaprav s te strani Lazovški preval, sploh ne deluje kot sedlo, ker se pot na drugi strani še naprej vztrajno vzpenja proti Mišeljskemu prevalu.

Planina v Lazu

Z Lazovškega prevala sem se po grebenu povzpel na Ograde. Pot seveda ni označena, vendar je brez vseh orientacijskih ali kakšnih drugih zank. Le na enem mestu se je treba mogoče za trenutek poprijeti skalovja. Vrh Ogradov sem izkoristil predvsem, kot dobro razgledno točko, na kateri sem se razgledal in naredil načrt poti.

Ogradi

Sestopil sem po isti poti do Lazovškega prevala in mogoče še kak korak dlje do možica, ki lepo označuje začetek poti na Debeli vrh. Kljub temu da je Debeli vrh, najbolj pomemben vrh Fužinskih hribov, je stezica slabše shojena. Možicev pa na srečo ne manjka. Sprva gre steza v levo, pod strmo steno. Potem pa se začne kar strmo vzpenjati na vršno pobočje Debelega vrha. Ta del poti me zelo spominja na pot na (Karavanški)  Stol.

Debeli vrh z Ogradov

Debeli vrh z Vrha Zelenic: s te strani sta vidna tako “Miheličev rdeči kamen”, kot tudi škrbina med predvrhom in vrhom gore.

Tik pod predvrhom Debelega vrha pa  se pojavlja rdečkasta kamnina, ki je Tineta Miheliča celo toliko “zmotila” da jo je omenil v svojem planinskem vodniku Julijske Alpe. Zato me je, kot geologa, že od začetka žulilo za kaj v resnici gre. Ugotovil sem da gre za  glinavce v kombinaciji s tektonsko brečo. Nedvomno gre tu čez zelo močan prelom. Poleg tega je zanimivo to da se s te točke prek Mišeljskega prevala in Bohinskih vratc vidi naravnost v Krmo. Znano pa je da po dolini Krme poteka močan prelom. Zato obstaja možnost da nadaljevanje tega preloma poteka ravno tu- pod Debelim vrhom. Seveda to kar vam pravim ni sveta resnica, ampak zgolj moje hitro sklepanje, ki pa bi ga bilo treba z raziskavami potrditi oz. ovreči. Da bi imel moj sklep vsaj nekaj teže, bi se nadaljevanje preloma moralo pojaviti na sedlu med Slatno in Prvim Voglom. Bom preveril kako je  s tem, ko bom hodil po tistih hribih.

Takole bi jaz zarisal prelom

Predvrh in vrh Debelega vrha ločuje ozka škrbina. Do polovice škrbine vodi pot. Zadnjih nekaj metrov do dna škrbine pa zapira strm skok. Ker sem imel s seboj vrv, sem si napravil abzajl. Šele od spodaj sem opazil precej enostavnejši prehod. Tega najdete tako da se od konca poti spustite po temenu do skalnega roglja. Od tu je do dna škrbine le dobra 2 m lahkega plezanja v odlični skali z dobrimi oprimki. Čez steno kjer pa sem sprva mislil da je najlažje (in abzajlal), je krušljiva dve do tri. S škrbine na vrh Debelega vrha je za tem le še sprehod.

 

Škrbina med predvrhom in vrhom Debelega vrha: z rdečo črto je vrisan najlažji prehod

Z Debelega vrha sem sestopil nazaj do Lazovškega prevala in nadaljeval proti Mišeljskemu prevalu. Na prevalu sem pustil nahrbtnik ter odtekel po travnatem slemenu na Prevalski Stog. Od tod pa sem prečil po grebenu do  še  dveh zanimivih vršičev – Adama (2012 m) in Eve (2019 m). Dvomim da ju kdo obišče kot samostojen cilj, z izjemo tistih, ki jim je slučajno tako ime.

Prevalski Stog ter Adam in Eva

Jezerski preval z Evo

Po strmih travah zahodnega pobočja P. Stoga sem se vrnil na Mišeljski preval. Sledil je spust na drugo stran do planine Pod Mišelj vrhom. Tu sem zavil vnovič navzgor – proti Jezerskemu prevalu. Vročina me je že počeno načela. Zato je bilo moje grla zelo veselo, ker sem tod naletel na izvir (mrzle) studenčnice. Z Jezerskega prevala sem se vzpel na še šesti današnji dvatisočak – Jezerski Stog. Prav tako kot vsi današnji cilji, je ta vrh nemarkiran, a lahko dostopen. Vendar to še ni bil konec poti, niti še ne zadnji vzpon. S planine Jezerce sem se vzpel  še enkrat več na Lazovški preval pod Ogradi. Ta zadnji vzpon je bil test za vzdržljivost mišic. Skupno sem napravil več kot 2500 m višinske razlike, ki mi bo še kako prišla pri Teku na Grintovec, čez dober mesec dni. Potem pa je tudi mojo kamelo zadela suša. Zato sem se prek planine Krstenice vrnil nazaj na pl. Blato.

Vernar

Današnja preproga

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

 

10 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.