Kalški greben

Za mano je Begunjščica-Kalvarija- eden težjih gorsko tekaških treningov. Zato je prav da svojim nogam privoščim tudi kakšno bolj lahkotno turo, kjer ne bo moj cilj zgolj neusmiljen boj s sekundami,  ampak predvsem lahkoten tek z uživanjem v razgledih. Vesel sem tudi da je z mojo hrbtenico vse v redu in da lahko spet treniram na polno.

Spet nisem vedel točno kam grem oz. kam me bo zaneslo. Za svoje izhodišče pa sem izbral kmetijo Suhadolnik v Kokri, ker do tja nisem imel veliko vožnje z avtom. Cesta je navkljub deževjem, še kar v dobrem stanju. Naprej pa sem nadaljeval po tekaško proti Kokorskemu sedlu. Pravzaprav vodita proti sedlu dve poti – Stara pot in pot čez Taško. Izbral sem pot čez Taško, ker je hitrejša in bolj zanimivo speljana čez strmo trmo skalno stopnjo. Vendar zaradi lojtric in pa številnih varoval sploh ni zahtevna. Moram pohvaliti Kranjčane, ker so varovala na poti pred kratkim povsem prenovili.

Pot čez Taško

Kočna

Kmalu po tem me začne pekoče žuliti v copatih. Bolečino iz trme zaenkrat še ignoriram. Pot postane tudi bolj položna in se začne počasi vzpenjati proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Dolgočasno pot mi krajšajo izdanki neobičajnih in prevsem zelo zdrobljenih kamnin, ki nakazujejo močno prelomno cono, zaradi katere je Kokrsko sedlo sploh nastalo. Pot nekaj časa vodi dobesedno po liniji preloma. Cojzova koča na sedlu je bila zaprta. Odločil sem se da s sedla nadaljujem proti Kalškemu grebenu. Brez zimske opreme je možen dostop tudi na Grintovec. Istega pa ne morem trditi za Skuto. Tudi na začetku poti proti Kalškemu grebenu se nahaja še nekaj manjših snežišč, ki jih je možno bodisi obiti bodisi prečiti brez zimske opreme.

Žebelj spotike

V čevlju me je sedaj že nevzdržno žulilo. Zato sem sklenil skreniti s poti na bližnjo Kalško goro, da si oddahnem in preverim kakšno presenečenje me čaka v copatu. Nič, niti najmanjšega kamenčka! Le kako je to možno? Potem pa sem preveril še podplat in opazil da je vanj zarit železen žebelj! Očitno sem ga pobral nekje na poti čez Taško. Ker sem bil brez noža, sem ga iz podplata uspel izriti po kamenodobno s pomočjo ostrega kamna. Vsekakor pa je bilo vredno na  Kalško goro priti v vsakem primeru, saj je bil razgled čudovit. Samo prav nič toplo ni bilo.

Po grebenu sem nadaljeval proti Kalškemu grebenu. Pravzaprav do vrha, s Kalške gorr ni več daleč. Vmes je le en siten in zelo strm (celo rahlo previsen) sestop v škrbino. Vreme je bilo negotovo in samo upal sem da me nevihta nazaj grede ne bo dobila ravno na tem mestu. Iz istega razloga sem na vrhu Kalškega grebena hitro obrnil. Vendar na srečo z nevihtami danes ni bilo nič.

 

Sestop v škrbino

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

4 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s