Borovnica je vas ob robu Ljubljanskega barja, ki je znana po številnih rečeh: ameriških borovnicah, najbolj slavnem sosedu in pa po Peklu. Soteska Pekel pri Borovnici je poleti vredna obiska zaradi peterice čudovitih in ponavadi zelo vodnatih slapov. Žal pa slapovi ravno zaradi vodnatosti, ki jih poleti tako krasi, pozimi redko popolnoma zamrznejo. Letošnjo zimo pa odlikuje “Sibirski mraz”, ki je omogočil da so zaledeneli slapovi tudi ti slapovi.
Drugi slap (16 m)
Tako kot poleti, je tudi pozimi ta soteska zelo dobro obiskana. Ravno zato da bi se izognili gneči smo začeli zgodaj zjutraj. Prvi slap (5 m) smo preskočili. Slap je sicer zaledenel, a voda teče tako pod, kot tudi nad slapom.
Tretji slap (18 m)
Že drugi slap (16 m) je bil precej boljši. Voda sicer teče pod ledom, vendar ga nikjer ne prebija. Bil pa je led že nekoliko zmehčan. Očitno zaradi temperatur, ki niso več tako zelo nizke, kot so bile prejšnji teden. Vrh drugega slapu se izteče v tolmunu tretjega slapu. Tolmun je bil v celoti zaledenel.
Četrti slap (17 m)
Led v tretjem slapu (18 m) je bil podoben kot v prvem- mehak in odličen za plezanje. Na vrhu slapu je še ena ca. 4 m visoka zaledenela brzica. Od tretjega slapu smo nadaljevali naprej kar po potoku proti četrtemu slapu. Seveda pa se da potoku (ki je na nekaterih mestih nesiguren) izogniti po zavarovani markirani planinski poti, ki poteka skozi celotno sotesko.
Korita Borovniščice nad četrtim slapom
Četrti slap (17 m) mi je bil osebno še najlepši zaradi bledega odtenka smaragdne barve. Sama sveča slapu tudi zelo elegantno pada prek stene. Vzrok za zeleno (ali modro) barvo je v tem da voda absorbira različne valovne dolžine svetlobe. Absorpcija (in s tem barva) pa je odvisna od snovi, ki jih voda nosi v suspenziji. Po težavnosti je bil za odtenek težji od drugega in tretjega slapu. Vrh slapu pa se izteče v čudovitih koritih oz. erozijskih loncih potoka Borovniščice.
Peti slap (20 m)
Proti petemu slapu smo nadaljevali naprej navzgor po strugi potoka. Sam led je bil na mnogih mestih votel. Potok sicer ni globok, a vendar si kljub vsemu nihče ni želel zimskega kopanja v ledeno mrzli vodi. Do petega slapu je približno 15 minut hoje.
“Kokuc” iz tolmuna nad petim slapom
Peti slap (20 m) sem imel v spominu kot najbolj položnega in nizkega. No, poleti se je mogoče res zdelo tako. Slap je od vseh najširši in zaradi optične prevare se zdi nižji, kot je v resnici. Ta slap je v resnici v svojem osrednjem delu ponujal najbolj strmo in zahtevno plezanje. Na svojem levem boku pa res pada položneje. Vrh slapu se izteče v še enem velikem tolmunu. Iz tolmuna sem se po planinski poti vrnil nazaj proti izhodišču. Kolega pa sta splezala še en skok. Poročala sta o precej zahtevnem dry-toolingu skozi nerodno tesen skalni preduh.
Plezalka se rine skozi ozek skalni preduh nad petim slapom
- Povezavi na katerih si lahko ogledate kako so slapovi videti poleti:
Skratka čudovito ledno plezanje v objemu Peklenščkovih slapov,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
4 comments