Tre Cime / Tri Cine, Monte Paterno, Torre di Toblin

Mojemu poročilu z geološke ekskurzije v Dolomite kjer sem izrazil željo da bi se v to mogočno gorstvo čim prej vrnil, je takoj sledilo povabilo na izlet okrog Treh Cin. Glede na to da sem te mogočne gore zadnjič videl zgolj od daleč, pa so me že tedaj navdušile, sem se na vabilo z največjim veseljem pozitivno odzval.

Pogled proti Monte Paterno z ozvezdjem Dvojčkov. Izrazita rdeča “zvezda” v sredini je Mars. Svetli zvezdi druga po drugo na levi pa sta Kastor in Poluks.

Ozvezdje Oriona. Z lahkoto opazite močan kontrast v barvi zvezd. Svetla rdeča zvezda je Betelgeza. V smeri Urinega kazalca pa ji sledijo še Belatrix, Rigel in Saiph. Vmes so še tri zvezde (Alnitak, Alnilam in Mintaka), ki sestavljajo Orionov pas. Orionova meglica (M 42 ) pa leži v Orionovem meču.

Foto: G. Vrhovnik

Tako smo se že ob polnoči štirje kameradi odpravili proti Italijanskim Dolomitom. Nočna vožnja je minila presenetljivo mirno, navkljub močno povečanemu prometu na cesti zaradi vrhunca turistične sezone. Na parkirišči pred kočo Auronzo smo bili že ob pol petih zjutraj. In bila je tema! Tako zelo temno pri nas nikjer ni zaradi tega ker je slovensko nebo drugo najbolj svetlobno onesnaženo nebo v Evropi. V minutah preden se je na vzhodu začelo svitati, smo lahko uživali v pogledu na mogočno impresijo Rimske ceste v kateri sta kot svetli megleni lisi izstopali zvezdni kopici NGC 884 in NGC 869. Nad vzhodnim obzorjem je viselo ozvezdje Oriona v katerem se je videlo meglico M 42. Pri nas se jo vidi redko. Seveda pa ne morem mimo vedno navdušujočih Koscev (M 45) in pa planetov Marsa in pa Jupitra, ki sta bila (sploh slednji) že skorajda moteče svetla. Ob teh pogledih mi je bilo zelo žal da nisem imel teleskopa s seboj. Mogoče pa ste že vseeno pomislili da sem že skorajda pozabil na astronomijo. Vendar, ne! Še vedno z užitkom vsak dan zelo natančno spremljam astronomsko dogajanje ter občasno opazujem nočno nebo. Konec koncev bo pa tudi moja diplomska naloga imela skorajda več skupnega z astronomijo, kot z geologijo.

V jutranjem svitu smo se  odpravili proti koči Lavaredo. To ni bil nikakršen vzpon in niti ga nismo jemali tako, saj je bilo treba premagati vsega 15 metrov višinske razlike. Vendar smo med tem uživali v pogledih na obrise ostro našpičenih okoliških vrhov. Komajda smo čakali da se vsaj toliko zdani, da bomo lahko začeli fotografirati. S koče smo se vzpeli na sedlo Lavaredo med Malo Cino in goro Passporto s koder smo že lahko videli del severne stene Treh Cin.

Gora Passaporto

Tu smo zavili desno na pot na Monte Paterno. Razgled na mogočno in predvsem navpično severno ostenje Treh Cin je bil z vsakim korakom lepši. Od tu dalje sem Cine slikal vsaj stokrat. Pa še sploh nisem bil ta najbolj obsedeni s fotografiranjem izmed nas. Grega, ki mu fotografija nekaj pomeni, res ni hotel zamuditi prav nobene priložnosti za dobro fotko. Zato smo danes več fotografirali in gledali razglede, kot pa hodili. Poleg tega pa je bilo vreme res pravo. Skupno smo naredili kar okrog 1500 fotk.

 

Cveto v ferati na Monte Paterno

GRE_3946 - Kopija GRE_3945 - Kopija GRE_3947 - Kopija

Marko skače… … čez Cine. Foto: G. Vrhovnik

Začetek poteka skozi kaverne iz prve svetovne vojne. Na nekem mestu je tunel celo tako nizek da je potrebno iti kar po kolenih. Za tem pa je sledil sprehod po poličkah čez steno s katerih je ves čas izjemen razgled na Cine. Edino kar me čudi, da je pot označeno zelo slabo glede na to da po tej poti vsak dan hodi na stotine ljudi. Obledele markacije sicer so. Nikjer pa ni nikakršnih napisov kam (niti v italijanščini) kam naj bi katera izmed poti vodila. Po grapi smo se vzpeli do škrbine Comoscio. Tu pa smo zavili levo na ferato proti vrhu gore Monte Paterno. Ferata ni težka in je zelo kratka. Vseeno brez samovarovanja ne bi imel dobrega občutka. Kmalu se ferata razcepi na dva kraka, ki pa sta oba približno iste težavnosti. To verjetno zato da se gre v primeru gneče po enem kraku gor in po drugem dol. Z vrha ferate sledi le še nekaj minut hoje po skrotju do vrha gore. Razgled z vrha je seveda fantastičen.

Spodnje jezero v skupini Laghi dei Piani in …

…. še zgornje jezero. Foto: G. Vrhovnik

Monte Paterno z jezeri Laghi dei Piani

Po ferati smo se vrnili nazaj do škrbine. Tu pa smo zavili desno na ferato de Luca. Pot, ki gre naravnost na drugo stran škrbine pa gre skozi tunele pot proti koči Locatelli. Seveda tudi ferata de Luca še zdaleč ni nič kaj težkega. Samovarovanje priporočam samo za boljši občutek ob fotografiranju. Drugače pa ni potrebno. Pot prečka tudi mostiček s katerega je lep razgled na jezeri Laghi di Piani. Za tem smo nadaljevali proti škrbini Forca dei Laghi. Tu pa smo zapustili pot proti koči Pian di Cegnia in se po super meliščih spustili proti najnižje ležečemu (2200 m) izmed jezer skupine Laghi di Piani. S tod pa smo nadaljevali proti koči Locatelli. Do tu smo bili skorajda sami. Pri koči pa se je začela tako obupna gneča, ki jo iz niti naših najbolj obljudenih hribov ( Triglava) nisem vajen. Grozno!

Torre di Toblin

 Ferata na Torre di Toblin

Od tu naprej smo šli vsak po svoje. Midva z Gregom sva se odpravila na Torre di Toblin, medtem ko je Cveto šel laufat okrog Cin.  Glede na gnečo pri koči sem pričakoval da bo vzpon po ferati via delle Scalette na Torre di Toblin bolj podoben dolgem čakanju v vrsti pred atrakcijo v zabaviščnem parku. Pa na srečo ni bilo tako. Še zdaleč nisva bila sama, a hodila sva lahko nemoteno. Vseeno pa sem bil glede na vse lahke in nič kaj feratarske ferate, ki sem jih že prehodil danes, presenečen nad njeno težavnostjo. Pot poteka prek 17-ih jeklenih lestev, ki si sledijo druga za drugo. Večino časa se vzpenjamo po strmem žlebu, kjer smo v milost in nemilosti tega koliko kamenja bo kdo sprožil na nas.

Na srečo pa je kvaliteta skale večinoma zelo dobra. Ferata zahteva nekaj moči v rokah, saj je ena izmed lestev celo previsna. Tehnično najtežje mesto predstavlja prehod prek kamina, kjer ni skob in “plezamo” tako da se z nogami v razkoraku opiramo na nasprotni ležeči si steni. Ferate se iz prijetne sence žlebov v vršnem delu izbeza na zelo izpostavljen raz s koder se odpre čudovit razgled. Lestve pa niso nameščene povsod in je na nekaterih mestih najbolje kar malo poplezati. Vsekakor ne gre za ferato za čiste začetnike. Po Avstrijsko pa bi jo ocenil z eno slabo C. Razgled z vrha Torre di Toblin se mi je v množici samih izjemnih razgledov, ki sem jih videl na ta dan, zdel še najlepši.Sestopila sva po lažji sestopni ferati nazaj proti koči Locatelli.

Potem, pa ko sem mislil da je že dneva konec in da se nič več ne more pripeti, nas vse Cveto “toplo” preseneti  z novice da je med tekom izgubil ključe od avta. Na srečo pa je po dveh urah iskanja Cveto ključe vendarle dobil nazaj. Nekdo jih je našel in prinesel oskrbnikom v kočo Lavaredo. Pa vedno imamo toliko slabega za povedati čez Italijane češ kakšni šalabajzerji, kriminalci in mafijci so. Tokrat je dobrodušno dejanje neznanega posameznika vse postavilo na laž.

Skratka čudovita tura, polna razgledov, ki jo močno priporočam. Vendar običajni gorski mir boste pa tu žal  zastonj iskali.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

4 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s