Včasih je treba kaj storiti tudi samo za dušo. Tako sem se v poznem jutru pripeljal do Koče pri izviru Savice, popolnoma brez planov. Tekel bom tja in stopil na tiste poti kamor me bo sproti zaneslo ter tekel bom toliko časa dokler se mi bo še zljubilo, če bo le vreme držalo. Jutro je sicer čudovito sončno, vendar to ne bo trajalo dolgo. Popoldanske nevihtam se visokogorje danes ne bo izognilo.

Črno jezero

Zaženem se v klanec čez Komarčo. Tečem ravno s tako močjo da ne čutim napora in vseeno uživam v hitrem nabiranju višincev. To namreč ni navaden vsakdanji trening, to je trening za dušo. Pot je zelo lepa, mestoma tudi strma, kar mi zelo leži. Na srečo tudi snega ni več. Sploh mi je zelo všeč da del poti poteka čez homogen skaloviti teren od katerega se da zanesljivo odrivati.  Izkoristek energije nog je tako stoprocenten in se ne zgublja z “mletjem” na grušču (kjer pri vsakem koraku malce spodrsne).

Megalodontidne školjke

Črno jezero še sameva. Tudi jaz ga pustim pri miru in odbrzim naprej skozi Lopučniško dolino proti Dolini Triglavskih jezer. Tu in tam se ohladim še na kaki snežni krpi, sicer pa je kopno. Pogled v dolino Triglavskih jezer je veličasten. Tudi jezera so videti lepših barv in večja, kot poleti, kot tu mrgoli ljudi. Pri Dvojnem jezeru se odločim za nadaljevanje proti Tičarici. Kmalu nisem več sam. Na Štapcah srečam namreč kolega gorskega ultramaratonca Davida Kadunca, ki je ravno sredi svoje ture po Bohinjskih gorah.

Dolina Sedmerih Triglavskih jezer

Liasni (spodnje jurski) amonit

Sam pa odtečem na Malo Tičarico. Ker pa se vreme že pošteno kuha, ne nadaljujem naprej proti Zelnaricam, kot sem si zamislil, ampak sestopim kar nazaj do Koče pri sedmerih Triglavskih jezerih. Od tod pa naprej proti Komni. To je šele raj. Gre za prijetno pot čez gorski kraški teren z neštetimi položnimi spusti in vzponi. Le za izgubiti se ni v tem blodnjaku vrtač in dolinic (turnosmučarske markacije sicer so).

Dvojno jezero

Čeprav je tik za mano že močno grmelo, črni oblaki pa so že povsem prekrili nebo nad dolino Triglavskih jezer, sem se odločil še za krajši ovinek do Koče pod Bogatinom. V dolino pa sem pospešeno sestopil po mulateri s Komne. Na srečo sem bil pri Savici pred nevihto.

Pogled proti Zelnaricam

Na Komno

Bogatin z Mahavščkom

Lep gorsko tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič