Zeleniške špice, 8. 5. 2011

Prečenje prek Zeleniških špic slavi za najlepše grebensko prečenje v naših gorah. Z Jušem in Matejem smo se odpravili ugotavljat zakaj se jih drži tak sloves.

Pa sploh ni bilo potrebno daleč, da smo spoznali da je to en tak zelo lep konec naših gora. Že dostop (po poti, ki ne vodi na Kamniško sedlo) skozi Repov kot poteka po lepih potkah nad sotesko. Prava posebnost pa so čudoviti tolmuni in manjši slapovi, ki jih napaja kristalno čista smaragdna voda.

Ne, ni retuširano. Res je take barve.

Kakšnih 100 višinskih metrov nad gozdno mejo smo se odcepili desno s poti, ki (po dolini) pelje naprej na Srebrno delo. Na greben Zeleniških špic smo se povzpeli po potki, ki jasno vodi navzgor skozi široko (zaradi tektonike) podrto grapo. Potem pa se je začelo.

Plezanje vseskozi v okviru I do II težavnosti. S tem da je kvaliteta skale zelo raznolika. Na nekaterih mestih je odlična, na drugih pa je precej krušljivo. S Staničevega vrha smo se v škrbino kar spustili po vrvi. Kljub temu da naj bi bil to najtežji sestop, se mi zdi da smo kasneje na dol splezali še nekaj težjih detajlov.

Staničev vrh

Grebena smo se dokaj strogo držali in nismo delali obvozov. Zato je bila orientacija zelo preprosta – direktno po grebenu na sever.

Samih špic, ki sestavljajo greben (čeprav od daleč niti ne zgleda tako) ne zmanjka zlepa. Večjih čukel na katere se je potrebno povzpeti in spet iz njih sestopiti je vsaj kakšnih deset. Matej je na eno izmed njih našel 20 m dolg navpičen kamin, ki je ponujal odlično plezanje IV težavnosti. Vendar, ker je bila skala dobra, nismo imeli težav.

Precej bolj zoprni so bili nekateri sicer precej položni sestopi, ki pa so bili posuti z gruščem. Tudi izpostavljenost na celem grebenu ne popusti. Zato je ves čas potrebna izrazita previdnost.

O razgledih, ki smo jih imeli na grebenu pa ne bi preveč govoril, ker bi se z besedami prehitro približal “pesnikovanju”. Skratka imeli smo “šajbo”  z razgledi na vse strani. Medtem s strani Planjave zaslišimo klice. Ker ni nikjer videti ljudi, klice pripišemo prisluhom.

Na zadnjem (najvišjem) vrhu Zeleniških špic smo po slabih treh urah. Za sestop s te špice trenutno priporočam cepin, saj ob naravnem oknu leži pomrznjeno snežišče.

Gorniška definicija uživanja

Na Srebrnem sedlu pa si privoščimo nekaj gorniškega razvajanja. Na toplih gorskih travah (brez mravelj!) udobno poležavamo skorajda eno uro. Potem pa sestopimo skozi Repov kot. Sestop je mestoma zelo izpostavljen s plezanjem prve stopnje. Tudi posamezna snežišča so še ostala, a so že povsem južna.

Zeleniške špice

V steni Planjave nad nami pa opazimo navezo dveh alpinistov. Čudi nas da sta alpinista tako pozno šele v drugem ali tretjem raztežaju. Sprašujemo se le kako se jima bo to izšlo. Vreme se je medtem povsem spremenilo. V slabi uri so čisto jasnino povsem prekrili nevihtni oblaki. Kasneje prileti še vojaški helikopter, ki obletava steno. Postane nam jasno da tu žal nekaj ni bilo v redu. Doma izvem da je eden izmed alpinistov padel v smeri Humar-Škarja in obvisel na vrvi. Pri tem pa se je poškodoval. To so bili verjetno tisti klici, ki smo ji mi slišali na drugi strani doline.

Alpinista sta majhni točki v izrazitem žlebu sredi stene (kliknite za večjo sliko)

Repov kot



In še to: uvodni misli v poročilo lahko dodam samo to da je imel Tine Mihelič popolnoma prav. Res gre za en čudovit greben.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

5 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.