Danes smo se lotili še ene gorniške klasike – Slovenske smeri v Severni Triglavski steni. Vedeli smo da lepo vreme v Steno ne bo prignalo samo nas. Zato smo se na turo odpravili relativno zgodaj zjutraj, da bi bili vsaj prvi v smeri. Vendar je bilo še zgodnejših od nas vsaj 5 navez.

Stena

Cesta v Vratih je trenutno kopna in prevozna z osebnimi vozili že do Turkovega rovta, od koder je do Aljaževega doma le še kakšnih 15 minut hoje. Sneg pa se zaradi poletno visokih temperatur hitro tali in sklepam da se bo dalo vsak dan še kak meter dlje pripeljati.

Skok nad Tremi macesni

Dostop do smeri poteka prek obsežnih snežnih plazovin, ki so se nabrale pod Steno in po poti čez Prag. Vendar mi smo ovinek, ki ga naredi pot čez Prag kar sekali po kopnih prehodih. Sneg pa je bil že zjutraj popolnoma južen. Očitno so noči že prekratke in pretople, da bi vsaj ponoči snežišča zamrznila.

Prečnice

Bele plati

Skoki v Belih plateh

Začetek smeri mimo Treh macesnov do Belih plati je položen. Vmes sta le dva krajša deloma kopna skoka in pa nekaj lažjih prečnic rahlo v desno in navzdol. Ravno v teh prečkah smo ujeli naveze pred nami. Nastal je zastoj iz katerega se dolgo časa nismo mogli izviti.

Bučarjeva grapa

Sledile so Bele plati, kjer je bilo treba preplezati nekaj zaporednih slabše zalitih skokov. Vendar nismo imeli težav, ker je bil sneg tu že bolj trd in leden.

Slovenska grapa

Še zadnji pravi skok v smeri je sredi Bučerjeve grape. Ostalo pa je vzpenjanje po bolj ali manj strmih grapah. Nič več me ne preseneča da so to smer že večkrat presmučali. Naslednja na vrsti med grapami je bila Slovenska grapa. Z nje je lep pogled na Zlatorogove police. Sredi grape smo se odcepili levo v Prevčev izstop iz smeri, ki pa je bil popolnoma zalit. Niti enega samega skoka ni. To je lep del smeri, visoko nad dolino, z odlično pikarijo in norimi razgledi .

V Prevčevem izstopu

Iz sence stene smo izstopili na Triglavski ledenik. Ponavadi sem vesel da vidim Sonce. Tokrat pa je tako žgalo, da sem komaj čakal da se skrijemo spet v zavetje kake sence. Nebo, obzorje, hribi – povsod brez oblačka. To so neverjetni pogledi na vse strani, če… …. če sploh vidiš! Kajti brez sončnih očal, močna sončna svetloba tako zelo slepi da oči težko držiš odprte. Na vrhu Stene smo v senci izmerili temperaturo kar kar 15 °C. Sneg je bil povsem južen. Zato nismo rinili še naprej na Triglav.

Snežni slap pod Stenarjem

Na robu Stene smo si privoščili odmor za lepe razglede v dolino in na Triglav. Potem pa je sredi belega dne zagrmelo, in takoj za tem še enkrat še močneje. Bil je odmev snežnih plazov, ki so v obliki velikih belih slapov bobneli preko južne stene Stenarja (in še verjetno kje drugje) onstran Vrat.

Triglav

Zeblo nas res ni

Sestop je bil še kar udoben in hiter po dolini Za Cmirom. Le sneg je postal še slabši. Ponekod se je prediralo do kolen. Snega zmanjka kakšnih  300 višinskih metrov nad dolino – na melišču. Meliščenje po dobrem melišču pa ni bilo nič slabše, kot spust po snegu.

Prešč – naša maskota

Dolina Za Cmirom

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič