Že res da nisem profesionalni športnik. Vendar to ne pomeni da ne bi smel trenirati, kot profesionalec. To pa je zelo težko, če ne veš kako točno se tvoje telo obnaša pod vplivom različnih fizičnih obremenitev. Še pred kratkim je bila edina  možnost za vsaj približno spremljanje napredka pri treningu uporaba napredne športne ure z merilcem srčnega utripa. Od letos dalje pa v laboratoriju na Fakulteti za šport izvajajo natančne meritve aerobne vzdržljivosti tudi za rekreativne športnike. Na voljo je Smutek test za smučarske tekače, Coconijev test za kolesarje in Praha test za tekače.

Preizkus respiratornih sposobnosti pred testom

Lahko sem vesel da sem med prvimi rekreativnimi tekači, ki so imeli priložnost preizkusiti Praha test, saj sem bil izžreban na Tekaškem forumu za brezplačno preizkušnjo. Nestrpno sem že čakal, da končno opravim ta test. Vendar sem zatem na Gorskem teku na Polhograjsko grmado zbolel. Vsakaršnemu teku sem se moral odpovedati, kar za celih 14 dni. Zame niti sama bolezen ni bila tak stres, kot ravno to kruto dejstvo da nisem mogel teči. Postal sem kar nekoliko depresiven. Počutil sem se kot da bi mi nekdo prirezal krila. Seveda, vsa prigarana forma je šla po zlu …

Maska meri t.i. VO2 max

Šele tri dni pred testom sem spet začel teči. Vendar to ni šlo za tek, ampak bolj za poskakovanje od sreče, da končno lahko spet laufam (I am back)! Zato pred testom nisem imel nobenih apetitov po kakšnem spodobnem rezultatu. Preizkus bi mi sicer lahko prestavili, vendar sem v zadnjem času tako zelo zaposlen (in to si štejem v dobro), da si kasneje niti ne bi imel več mogel utrgati tri urice časa, kar baje traja test.

Priklopljen na vse mogoče naprave med testom

Tako sem se znašel v moderno (vsaj meni, laiku, se je zdelo tako) opremljenem laboratoriju. Pred testom me je zdravnica stehtala, izmerila in mi preverili količino laktata v krvi ter opravilia meritev mojih respiratornih sposobnosti. Potem pa so mi nadeli posebno masko za meritev maskimalne količina kisika (VO2 max), ki ga bom porabil med tekom. Za tem pa sem začel počasi teči po tekočem traku. Sprva trak nekaj minut teče zelo počasi za ogrevanje. Torej malce drugače, kot sem vajen iz tekem, kjer se teče od prvega do zadnjega metra na polno. Vendar je bilo to prav, zato da sem se navadil steze in dobil občutek. Potem pa je trak začel pospeševat, njegov naklon pa je tudi začel naraščati. Kot gorskemu tekaču mi je bilo seveda v veliko olajšanje, da je šlo vsaj malce v breg, ampak to še vedno zdaleč ni taka strmina, kot sem jo vajen z gorskih preizkušenj.

Super je bilo!

Vse bolj sem se moral naprezati, da sem se obdržal na stezi. Vseeno sem užival v teku v skorajda “astronavtski” opravi. Po približno pol ure teka sem se končno približal robu svojih trenutnih spodobnosti. Zdravnik mi je dejal naj zdržim še minuto in potem bo konec. Brez težav mi je uspelo in malce mi je žal da smo končali že kar tu, saj sem bil pripravljen še kako minuto dlje potrpeti. Na tekmah je ravno to ključno, da zdržiš še zadnji kilometer, ko si ponavadi že na meji zavesti. Vendar sem bil s svojim tekom zadovoljen, saj sem prikazal največ, kar sem bil ta trenutek sposoben.

Pogovor z zdravnikom po koncu testa

Čisto na koncu je sledil še posvet z zdravnikom ter interpretacija doseženih meritev in rezultatov. Ti so bili še kar dobri, a sem prepričan da bi se brez tiste bolezni odrezal še veliko bolje. Na podlagi številnih nasvetov in podatkov, ki sem jih danes dobil sem sklenil da bom odslej pravilneje treniral in čez čas (ko bom spet v dobri formi) prišel na vnovičen test.

• REZULTATI TESTA: Praha test.

Hvala FŠ-jevcem za zanimivo izkušnjo in lep tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič