Stol – do Prižnice

Že kar lep mesec dni me ni bilo v hribih. Danes pa sem končno spet našel čas, zdravje in pa luknjo v slabem vremenu za gorniški izlet. Enakih namenov je bil tudi kolega Erazem in sva šla … Vendar nisva mogla kam pretirano daleč, saj je ponoči zapadlo 20 cm svežega snega.  Zato je bilo težko presoditi kakšne lavinske razmere so v gorah.

Pod Prižnico

Zato sem se odločil da greva preverit razmere na Stolu, ki ga v zimskih razmerah dobro poznam. Navkljub zgodnji uri je bila pot na Valvazor že zgažena. Človek dobi občutek kot da nekdo dežura da bo prvi potegnil gaz. Pa tudi če gazi ne bi bilo, gaženje ne bi bil noben izziv, saj je bilo snega razmeroma malo (le okrog 10 -15 cm).

Vse najboljše Erazem!

Od Valvazorjevega doma naprej pa človeških sledi ni bilo več. Pač pa je bilo toliko več ptičjih, zajčjih in podobno. 🙂 Gaženje pa ni bilo naporno, saj je šlo za zelo suh in mehak sneg – pršič. Na Žirovniški planini sva zavila navkreber in sklenila da bova poiskusila čim dlje slediti poteku normalne letne žirovniške poti na Stol. To nama je bolj ali manj kar dobro uspevalo. Le predirala sva vse globlje in globlje v pršič. Pod snegom pa so bile skrite pasti v obliki korenin in skal ob katere sva z gojzarji zadevala do te mere da sva si počrnila nohte na prstih. Meni se je na koncu iz črno-vijoličasto obarvanih nohtov pocedila še kri.

Sicer pa sva se znašla v popolni zimski idili ob rahlem naletovanju snega in skorajda nedotaknjenem snegu. Skorajda? Ja, pred nama ga je bila razorala čreda gamsov v iskanja rastlinja pod snegom.

Gamsja

Šele malo pod Prižnico sva začutila da pod nogami ni več trdne podlage, ampak pomrznjen, tedni dni star sneg, ki ni sprijet z novozapadlim pršičem. Zato da bi se čim bolj izognila standardnim potem plazov, sva na Prižnici še vedno nadaljevala približno v smeri Žirovniške poti in nisva zavila v grapo med obema  Stoloma. Vendar nama je že po nekaj korakih postalo jasno, da nadaljni vzpon nima nobenega smisla več. Pršiča je bilo sedaj toliko da sva se vdirala v sneg do pasu. Ugrezala sva se tako globoko da sva se morala za vsak nadaljni korak izkopati iz snega. Zato sva obrnila.

Razgled na zasneženo Ljubljansko kotlino

Prižnica

Sestop je bil za nekaj razredov manj naporen od vzpona, saj sva se v dolino zapeljala kar po riti. No, tu in tam je le zabolelo zadnja plat, ko je zadela ob kako skrito presenečenje v obliki veje ali kamna pod snegom.

Vožnja v dolino

… lahko poteka na več različnih načinov

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s