Planjava in Ojstrica

Na tak lep jesenski dan me pa že ne boste zadržali v dolini! Res se mi zdi škoda lepega jesenskega dneva, da bi ga porabil za zgolj zato da bi pol ure tekel na neki dolgočasni tekmi. O, tekel pa bom že. A ne v dolini, ampak v gorah. Ni mi docela pomembno kje, le da sem nekje nad meglo.

Jutranji pogled na Grintovce

Tokrat me zanese v Kamniško Bistrico raziskovat Grintovce, ki jih relativno slabo poznam. Jutranji hlad me na začetku dobro požene v klanec. Namenjen sem proti Kamniškemu sedlu. Tod sem nazadnje hodil (še kot majhen otrok) 10 let nazaj. Tekel pa sploh še nisem nikoli. Zato mi je vsa današnja pot čisto nekaj novega.

Pot proti Kamniškemu sedlu

Ob tem me, kot na vseh novih poteh, preganja grozen mik da bi se ves čas ustavljal za fotkanje. To pa seveda ne gre, ker na ta način ne bi prišel nikamor. Sploh pa danes, ko me ne preganja le fotografska obsesija, ampak dejstvo da sem na tako dolgi turi, da me bo znala preganjati še noč. Zato sklenem da bom fotkal le kadar bom videl res kaj izjemnga. Ni mi uspelo. Nafotkal sem vseeno ca. 250 fotk.

Podoba jeseni

Pot je za tek na začetku relativno lahka, saj ni nikjer pretirano strmo. Tako je vse do planine Pri pastirjih. Za idilično planino pa se pot začne strmeje vzpenjati čez krnico nekdanjega ledenika. Začnem pošteno grizti kolena. Pa ne toliko zaradi strmine, kot zato, ker zaradi drobnega grušča copati ne primejo. Kamniška koča na sedlu je bila še odprta. Nisem se ustavljal, ker je na sedlu mrzlo pihalo in sem takoj nadaljeval proti Planjavi.

Kamniško sedlo, Brana

Planjava

Po napornem vzponu na sedlu, se je prilegla položna prečnica čez južna pobočja Planjave. Na poti se kmalu pojavi nekaj varoval, vendar nič izpostvljenega. Proti vrhu Planjave pa pot spet postane nekoliko strmejša in napornejša. V dveh urah sem že na najvišji točki svoje današnje poti in lahko uživam v razgledu Grintovce in predvsem Ojstrico, ki me danes še čaka.

Ojstrica s Planjave

105 metrov visok slap Rinka globoko v Logarski dolini

V planu sem si zamislil da bi se povzpel na Ojstrico po poti čez Lučko Brano in Škarje, da ne bi izgubil toliko višinske razlike. Vendar sem odcep za omenjeno pot (kljub pazljivosti) zgrešil. To sem opazil dokaj kmalu, a nisem hotel obrniti – bom pač turo malce podaljšal (le kdo bi se sekiral). In sem jo res najprej s Srebnega sedla na najvišji vrh Zeleniških špic. Prečenje Zeleniških špic je sicer, tura, ki mi že dolga ne da miru in jo imam v prvem planu.

Zeleniške špice

Naprej sem nato sestopil do Kocbekovega doma na Korošici. Od tam pa sem se spet močneje zagnal navzgor proti Ojstrici. V nogah je ostalo še veliko moči in tekel sem lahko z užitkom.

Delta vršaja na planini Korošica …

… spominja na delto v kraterju Eberswalde na Marsu. To je eden izmed dokazov da je mogoče nekoč na Marsu vendarle obstajala tekoča voda (danes zaradi prenizkega atmosferskega tlaka ne more obstajati). Delta je ena izmed predvidenih pristajalnih mest novega Nasinega robotskega vozila Mars Science Laboratry. In če bo sreča, bo avgusta 2012 pristal na tej lokaciji, da bomo dobili več podatkov. Prav težko si je predstavljati, kaj bi še (poleg vode) lahko povzoročilo tako geološko strukturo. Če pa imate drugačno idejo, pa brez sramu z njo na plan!

Dolina pod menoj se je hitro manjšala. Jaz pa sem se cvrl na južnih pobočjih Ojstrice v katere se je Sonce močno upiralo. Efekt je bil podoben, kot pozimi na snegu. Le da se je tu sončna svetloba odbijala od zglajenih belih apnenčastih skal. Najbolj naporn pa je bil (spet bolj hladen) vršni del Ojstrice, ki je zelo krušljiv in tudi lep zaradi naravnih oken.

Na Ojstrici

Sestopil sem po poti čez Malo Ojstrico do Sedelca. Ta pot gre res rahlo (po nepotrebnem) naokoli. Se jo pa da po bljižnicah precej skrajšati. Vendar ta del se mi še ni tako vlekel. Dolg sestop se je šele začel. Nadaljeval sem po poti sedlu Presedljaj. Ta steza pa je izjemno slabo uhojena in se je treba kar prebijata skozi ruševje. Najprej gre pot bolj kot ne naravnost, šele čez nekaj časa se začne spuščati proti Presedljaju. Na sedlu sem se osvobodil ruševja in lahko spet začel teči. Navkljub teku, se le počasi spuščam proti dolini. Vse skupaj se mi začne zares vleči. Sestop s Korošice v dolino Kamniške Bistrico je markiran kar za 5 ur hoje (še dobro da na turi tega nisem vedel)! Ko sem bil v dolini, pa sta me čakala še dva kilometra teka po cesti do avta pri Domu v Kamniški Bistrici.

Jezerca pod sedlom Sedelcem

Kažipot na Korošici: še dobro da sem ga samo slikal in ga nisem zares prebral – da nisem vedel kako dolga pot me še čaka!

V dolino

Za zaključek dneva sem se udeležil še srečanja forumovcev spletnega foruma Hribi.net. Zanimivo je bilo spoznati ljudi, ki sem jih prej dolgo poznal le prek njihovega uporabniškega vzdevka. Gre za zelo različne ljudi, ki jim je skupno le to, da v svojem prostem času (po mnenju mnogih) počenejo same “nekoristne” stvari: hodije v hribe in pa pišejo romane na forumu. Me veseli da sem med njimi.

Forumovci

Velja navesti še opozorilo, da se dlje kot do Doma v Kamniški Bistrici po novem ne sme z osebnimi vozili.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

One comment

  • pa sva lezla z možem enkrat tudi na Ojstrico z Robanovega kota.Mislila sva prilesti do Moličke peči,pa je ni bilo in ni bilo tako ,da sva se po dbri uri in pol lezenja po klinih in ” zajlah ” obrnila in ni bilo z Moličko pečjo nič in niti ne vem,kako daleč sva še bila od nje.

    Všeč mi je

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s