Tek na Triglav z Vrat

Nesreča, včasih ni nesreča, če se zraven pritihotapi še sreča. Prav to se je v zadnjih dneh primerilo meni. Tri dni nazaj sem si na enem zadnjih treningov pred Ljubljanskim polmaratonom zvil gleženj. Seveda sem bil sprva besen nase, kako mi je uspelo to že drugič (to vodi k tradiciji). Vendar pa sem imel srečo da poškodba ni bila huda in se mi je hitro začela celiti. Petkova predavanja na naši šoli pa so odpadla in lahko bom šel v hribe.

Toda kam? Tekel bom na Triglav z Vrat po poti čez Prag, kar si že dolgo želim. Trije dnevi prisilnega počitka zaradi poškodbe, so bili ravno dovolj da sem se popolnoma spočil za tak zahteven tek. Če se ne bi poškodoval, si ne bi nikdar vzel dovolj časa za potreben počitek pred tekom.

Vrata

Seveda bi ta tek najraje izvedel junija ali avgusta, ko bi potreboval najmanj opreme. Vendar v primeru Triglava to ne gre, ker je veliko preveč množično obiskan da bi bilo varno. Jeseni pa Triglav začne počasi samevati in tek na goro je spet mogoč.

Štart pred Aljaževim domov v Vratih

Se pa zato pojavijo druge objektivne nevarnosti, kot je kratek dan in pa nizke temperature. Temu  primerno sem tudi (nadpovprečno) obtežil svoj tekaški nahrbtnik. Vseeno se mi je zdelo bolje, da tečem kakšno minuto slabše, kot da me na vrhu zebe.  Nase pa sem nadel zimske tekaške pajkice in pa tri sloje tankih hitro sušečih majic.

S to kombinacijo opreme me je zeblo samo na začetku globoko v Vratih. Zaradi inverzije je bilo ravno tu pod severno Triglavsko steno najhladneje. Višje je postopno postalo nekoliko topleje.

Začetek teka je bil hiter, saj je prvi kilometer poti skozi Bukovlje skoraj ravninski. Po 10 minutah teka pa sem dospel do začetka poti čez Prag ob potoku Triglavska Bistrica. Tu se kmalu začnejo prvi klini zavarovane plezalne poti. Končni čas bo precej odvisen od tega kako hitro in kako spretno bom tekel ali pa vsaj hitro hodil preko vseh klinov in zajl. Tovrsten gorski tek sem v zadnjih mesecih tudi malce potreniral na poti skozi Žrelo na Storžiču.

Ta prvi “plezalni” del poti je bil kar šok za moj organizem, ker sem moral popolnoma zamenjati slog teka. Iz ravninskega teka z visoko frekvenco korakov, sem moral v trenutku preiti na dolge korake hitre hoje. Tega začetnega dela poti je bilo le nekaj minut.

Potem pa se pot za kar nekaj časa položi in začne pomikati v levo. Na tem delu je tek pravi užitek. In ravno ko sem se že razvadil prečnice, steza spet postane bolj strma in začne cikcakati preko rušnatega pobočje. Pot prekriva drobir, na katerem sem se pošteno namlel.

Medvedova skala – najtežji del teka

Za tem delom pa sem na višini 1700 m prišel do najbolj nevarnega dela – vzpona čez Medvedovo skalo. Jasno, je da tu čez ni mogoče teči. Zato padec ritma izkoristim za prve požirke tekočine na turi. Ob polnem naporu namreč ni mogoče piti, saj telo zavrača vodo.

Pogled s Kotla proti Škrlatici

Še nekaj grizenja kolen čez grušč in že sem na na vrhu Pragu. Iz sence Stene sem prilezel  v Kotel, kjer Sonce prav pripeka. Inverzijska megla je že pod mano. Vendar pa se je Sonce nahajalo tako nizko nad obzorjem, da mi je svetilo naravnost v oči in sem komajda videl kam moram teči. V Kotlu pa ni potk, ki bi si jo držal, ampak je treba slediti rdečim označbam na skalah. Zoprna stvar, ker sem moral hkrati gledati naprej (v Sonce) za označbami in še pod noge, da si v kakšni škraplji ne bi zvil gležnja. Ta lep, a zahteven del poti, hitro mine.

Čez Kotel

Čaka me le še vzpon s Kredarice na vrh Triglava. Že kmalu sem opustil upanje da bom na tem delu lahko tekel. Enostavno nisem zmogel, saj se je že začela poznati višina in pa utrujenost. Zares sem tekel le po grebenu med Malim Triglavom in Triglavom.

Triglavski “ledenik” je sveže zasnežen

Do vrha Triglava imam le še nekaj zadnjih metrov, ko nenadoma skupina gornikov začne vpiti za mano. Ves utrujen utrujen ne dojamem kaj mi želijo dopovedati in odtečem do Aljaževega stolpa, češ takoj pridem nazaj. Dejansko pa so snemali nov slovenski alpinistični film Sfinga.  Jaz pa sem jim priletel v snemalni kader! Še ravno zadnji trenutek sem se uspel skriti v Aljažev stolp, da me niso posneli. Se opravičujem!

Na cilju pri Aljaževem stolpu na Triglavu

Čas teka je bil malce pod pričakovanji, a se nisem sekiral, saj sem lahko užival v čudovitem razgledu in toplem vremenu na vrhu. Tek na Triglav s te strani je že bistveno bolj zahteven in manj tekaški, kot tek s Krme.

Tudi slab objektiv fotoaparata na mobilniku je zajel odličen razgled

Vse dobro dokler nisem prišel domov, kjer me je čakalo še eno hribovsko “presenečenje” – položnica za 1454,21 € – za stroške reševanja v Skuti! Tak je torej epilog te zgodbe: https://bojanambrozic.wordpress.com/2010/08/23/severni-steber-skute/

Snemajo Sfingo

ČASI TEKA:
Aljažev dom v Vratih – stik Tominškove in poti čez Prag: 1 h 3 min
stik Tominškove in poti čez Prag – Kredarica: 26 min
Kredarica – Triglav: 26 min
____________________________
Aljažev dom – Triglav: 1 h 55 min

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

9 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.