Po Dolini sedmerih Triglavskih jezer na Triglav

Letos sem se odločil da bom pretekel naš najlepši del visokogorja, ki ga krasijo ledeniška jezera. Pri nas v Julijcih poznamo tri taka območja: Krnska, Kriška in pa seveda  Triglavska jezera. Krnska jezera sem si ogledal že lani, območje Kriških jezer pa pred nekaj tedni. Preostala so mi le še sedmera Triglavska jezera. Vendar to bo šlo za zelo dolg gorski tek. Pravzaprav sem bil kar prisiljen teči, saj je v času dneva to turo skorajda nemogoče prehoditi. Normalne hoje naj bi bilo za tri dni.

gfdgfdg

Bohinj v jutranji megli

Začel sem v Bohinju pri slapu Savica. V pobočje Komarče sem se pognal z zelo rezerviranim tempom, saj sem se odločil da bo to trening za vzdržljivost. Kot opombo naj omenim da sam ločim dve vrsti treninga gorskega teka, Prvi je trening za moč in hitrost. Pri tej vrsti treninga se običajno z vso močjo zaženem v čim bolj strmo pobočje z najmanj 1000 metri višinske razlike. Tak trening traja ponavadi uro, največ uro in pol. Časa za ustavljanje ali opazovanje okolice ni, ker tečem zelo blizu svojega maksimuma. V tem primeru sploh ne rečem da grem v hribe, ampak na trening. Poti, ki jih uporabljam za tako vrsto športa, so mi do potankosti poznane. To je po mojem mnenju pravzaprav edini način za izboljšanje rezultatov na tekmah. Slabost tega je le ta da od “hribov” pri tem nimam veliko.

 fdgdfg

Pot čez Komarčo

Druga vrsta treninga je tek za vzdržljivost. Tu pa je zadeva veliko bolj sproščena. Ura me ne priganja in časa za razglede ter fotografiranje okolice je dovolj. S tako vrsto lahkotnega teka tečem tudi po težjih ali neznanih poteh, namesto hoje. Velika slabost takega tekaškega sprehajanja pa je ta da (čeprav se sliši protislovno) poslabšuje rezultate oz. te dela počasnega na tekmah. Zato se sam temu izogibam oz. stvar poskušam rešiti na podoben način, kot sem jo tokrat. Včeraj sem s tem namenom naredil zahteven tekaški trening za moč po zelo strmi poti čez Kalvarijo na Begunjščico.

sdgfdgdf

Črno jezero

Tek čez Komarčo je na začetku čisti užitek. Sčasoma pa pot postane zahtevnejša in treba se je nekoliko bolj potruditi. Kaj je / so sploh komarča? To so napol okleščena debla dreves s katerimi so si nekoč pomagali pri premagovanju zahtevnejših terenov. Nekatere slovenske poti so še vedno zavarovane s takimi komarčami, vendar jih na tej poti ni. Ta pot sploh ni tako zahtevna, a spada med najbolj smrtonosne v Sloveniji. Razlog je v tem da spada tudi med najbolj množično obiskane poti tako med domačimi, kot tudi tujci. Pri tem statistika zahteva svoj davek, saj je v mokrem pot zelo nevarna za zdrs.

Začetek Doline Triglavskih jezer z Dvojim jezerom v ospredju

Po pol ure je začetne strmine konec in položna pot me lahkotno pripelje že do prvega Triglavskega jezera – Črnega jezera. Nadaljujem navzgor po Lopučniški dolini, ki se še prijetno skriva v senci. Težko bi si našli kaj boljšega za tek. Pot je široka z malo ovirami in se zelo počasi vzpenja, tako da napora ni. Šele v zadnjem delu se v nekaj ključih spet močneje vzpne. Vendar so tiste kratke minute napora takoj poplačane s čudovitim pogledom v Dolino Triglavskih jezer in pa na Dvojno jezero. Suša je prizadelo tudi to jezero, saj se mu je gladina znižala do te mere da sta z enega (dvojnega) jezera nastali dve manjši jezeri. Pri koči pri Triglavskih jezerih pozdravim planinske kolege in odbrzim dalje med jezera.

sdgfgfd
Dvojno jezero

Pot postane še boljša za tek in me kar sama nese naprej. To je bilo po svoje tudi slabo, saj dolina Triglavskih jezer skriva tudi veliko geoloških zanimivosti, ki sem jih žal prezrl. Tu izdanjajo rdečkasti jurski apnenci, ki vsebujejo manganove gomolje ter številne amonite. Torej popolnoma enake starosti kot tisti, ki sem jih našel na Begunjščici. Eden takih amonitov je vzidan tudi v zid Koče pri Triglavskih jezerih.

 

Do Velikega jezera, ki se ga je zaradi svoje oblike oprijel vzdevek Ledvica, me pot kar prinese. Ne, ne želim da se ta čudovita pot konča. Razgledi in narava sta nepopisna. Vendar pa je konec udobja sence. Tek po soncu mi hitro začne pobirati moči. Pri Zelenem jezeru zavijem proti Prehodavcem, da bi si ogledal še preostali dve jezeri – Mlako v Laštah in Jezero pod Vršacem. Prvo je povsem temno in sem ga ob slabi svetlobi komajda videl, druga pa je še večinoma zamrznjeno.

xcvcxvx

Veliko jezero – “Ledvica”

yvxcvcx

Zeleno jezero z Veliko Zelnarico

Nadaljeval sem čez Hribarice proti Doliču. Hribarice so visokogorska kraška planota med Kanjevcem in “Mišeljskimi” vrhovi. Zelo spominja na Triglavske pode. Še dobro da je ostalo nekaj snežišč za osvežitev, ker tu ni niti pedi sence. Sonce pa žge! Spet bom tak kot iz solarija. Pot se ves čas rahlo vzpenja do sedla. Tu dejansko danes šele prvič zagledam Triglav. Lepo je snežno pobeljen, kar pa mi ni všeč, ker se v meni zbuja vprašanje ali je vzpon nanj danes sploh varen. Potem pa sem se po (slabem) melišču spustil naprej proti Tržaške koče na Doliču. Koča je lepo obnovljena po tem, ko jo je predlansko zimo podrl snežni plaz.

yxcyxcy

Hribarice

yxcyxvc

Obnovljena Tržaška koča na Doliču

Z Doliča proti Triglavu vodi mulatjera, ki bi morala biti lahka za tek. Ne vem kaj je bilo narobe (višina, utrujenost?), da mi noče lepo steči. Mučim se, pa ne gre tako kot bi si želel. Od gornikov, ki so se že vrnili z vrha Triglava pa dobim informacijo, da je “gor” sicer kar nekaj snega, a naj ne bi bilo težav z njim.

yxcyxc

Glava v Zaplanji

Začetek poti čez Zaplanjo in Triglavsko škrbino poteka po še precej trdih snežiščih, ki pa niso izpostavljena. Višje je sneg mehak in se tako hitro topi, da voda teče prek cele stene. Snega je še okoli 10 cm in bo navkljub hitremu taljenju ostal še nekaj dni. Vsa varovala so nad snegom, zaradi česar je pot načeloma še dovolj varna. Nevarnost za zdrs pa je zelo velika, ker tudi tam kjer snega ni, povsod teče voda.

 yxcyxcxy

Na izpostavljenih odsekih pod Triglavsko škrbino je treba paziti

ycyxcy

Sneg na Triglavu

Na vrh sem prišel po slabih petih urah teka (kasneje hoje) še ravno dovolj zgodaj da sem ujel razgled, vse tja do morja, potem pa se je navlekla megla in pa kopasta oblačnost.

nbccv

Gneča na grebenu

S Triglava sem sestopil po grebenu do Malega Triglava in prek Planike. Tu snega praktično ni več. Pa je bilo celo bolj neprijetno za hojo, kot na Zaplanji, ker je bila gneča nemogoča. Kolone planincev so se po polžje premikale in srečevale. Prav zaradi tega vzpon na Triglav v teh tednih vrhunca sezone močno odsvetujem. Na Malem Triglavu se je gneča prepolovila na tisti del, ki je šel proti Kredarici in drugi, namenjen proti Planiki. Na poti do Planike se je sneg že skorajda povsem stopil. Nekaj manjših snežišč še leži, a so občutno manjša kot na Triglavski škrbini.

 xbvx

Zakaj le ne bi tovoril psa na Triglav, če že lahko krokodila

Na Planiki sem spet vklopil tek in sestopil proti Konjskemu prevalu ter Vodnikovi koči na Velem polju. Za to smer sestopa proti Pokljuki sem se odločil izključno iz razloga, ker tu še nisem šel nikoli prej in me je zanimalo kako zgleda ta “najlažja pot na Triglav”. Ne slabo! Pravzaprav odlično, ker je dobro zavarovana, široka in pa položna. Vse to troje je ustrezalo mojim vse bolj utrujenim nogam. Najbolj sem se seveda bal zvina gležnja, ki se najraje zgodi prav pri sestopih po zoprnih (zelo neravnih) poteh. Tu pa je pot ponekod tako široka kot cesta in še to: od Vodnikovega doma se ves čas rahlo vzpenja proti Studorskemu prevalu. Studorski preval je izhodišče za ljubitelje lažjih brezpotij, saj se tu (proti severu) odcepi pot na Veliki Draški vrh, proti jugu pa na Ablanco.

yxvcxv

Velska dolina, levo Mišelj vrh

Prav tu sem izvedel da bo prevoz zamudil. Če me kaj ubije, je to dolgčas. Nisem se hotel po nepotrebnem spopadati še z njim. Zato sem namesto da bi zavil navzdol proti Rudnemu polju, turo podaljšal proti Srenjskemu prevalu in nazadnje Viševniku, s katerega je bilo zanimivo videti Triglav (5 km) daleč onstran Krme, še bolj pa Bohinj, kjer sem tam v daljavi, zjutraj začel svoj tek. Med previdnim sestopom proti Rudnem polju pa sem bil vesel članic naše gorsko-tekaške reprezentance, ki tu pridno trenirajo v okviru višinskih priprav. One so ravno začele teči, jaz pa sem končal, po 9 urah in 40 minutah ter premaganih ca. 3000 metrih višinske razlike.

nbc

Pogled daleč nazaj na Triglav


Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

5 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s