Sem človek , ki ima rad praznike. Vendar zame niso prazniki le tisti dnevi v letu, ki so že dolgo vnaprej z odebeljenimi črkami zapisani na koledarju. Zame je praznik VSAK LEP SONČEN DAN. Ampak praznik, ni praznik, če se dobro ne “nazdravi”! S čim pa to najraje? S skodelico toplega čaja, ki jo nagnem proti utrjenim ustnicam, ob uspešno izvedeni gorniški turi. Danes je bil eden tistih praznikov. Z bratom sva ga izkoristila za zimski vzpon na Triglav.

Vožnja v Krmo se začne z “molitvijo” da mi avto na slabi cesti ne razpade. Cesta je za osebna vozila prevozna do konca Zasipske planine. Dlje pa le za terenska vozila zaradi snega in grušča. Zato sva bila obsojena na dolgočasno hojo po cesti, ki sva si jo občutno skrajšala s tekom.  Pri Lesi sva končno stopila na planinsko pot. Še nekaj ravnine in že sva začela gristi v breg. Posamezne krpe poledenelega snega so se začele že tu in ob neprevidnih korakih poskrbele za jutranji balet na ledu.

Prava snežna meja pa je bila skorajda točno poravnana z gozdno mejo. To ravno na tistem znanem mestu, kjer se tako lepo vidi ledeniški U-profil Krme. Razloga za ta pojav verejtno ni težko razumeti, saj je gozdna pregrada preprečila kopičenje plazovin snega nižje v dolini. Ta boj med snegom in drevjem se vidi s “fronto” nekaj sto metrov dolgega pasu povsem polomljenega drevja.

Sneg je bil že zgodaj zjutraj južen in se je mestoma (sploh tam kjer je bilo spodaj zakopano ruševje) do pasu vdrl. Gaz pa je tudi bila že napravljena. Krplje oz. smuči vseeno niso potrebne.

Na planini Malo polje sva zavila na desno proti Pastirskemu stanu v Zgornji Krmi. Končno je prišlo sonce dovolj visoko da sva pozdravila prve še prijetne sončne žarke. Povsem sva pozabila da bi se morala takoj namazati s sončno kremo. Kasneje naju je Sonce povsem opeklo po obrazu in rokah. Že zadnjič so me v šoli (dan po turi v visokogorju) spraševali kolikokrat sem bil v zadnjih dneh v solariju! No, danes sem takšen, kot če bi me tam notri pustili nekaj dni.

Pri pastirskem stanu sva spet zavila desno na klasični zimski pristop na Kredarico. Ta varianta je lahka in brez ovir ali skokov. Le v zgornjem delu je krajši strmejši del čez katerega bi ob ledenem snegu potrebovali cepin in dereze. Danes pa ni bilo potrebno niti eno, niti drugo, saj je bil sneg zelo mehak. Ko smo tu čez pridemo na višino približno 2000 metrov.

Za tem pa sledi še najbolj zlovešč del vzpona na Kredarico – Kalvarija. Njeno ime ni napačno. Kristusu je tekal kri, nam pa čelo, hrbet (in še kaj) obliva pot od hudega napora. Tega predela nisem pred današnjim dnem dobro poznal in zato sem bil vesel, ker je bila gaz že narejena.  Sploh v megli in ob odsotnosti dobre gazi bi tukaj gotovo obrnil. Gre za visokogorski kraški teren, ki je zelo zahteven za orientacijo. Turno smučarske markacije sicer so, a tu včasih pade toliko snega da tudi teh ni mogoče videti. Danes je bilo na Kredarici še vedno izmerjeno kar 395 cm snega!

Sonce se je seda močno upiralo v Kalvarijo in žgalo tiste, ki smo jo napadali. Dovolj je bilo toplo za povsem poletna oblačila. Cepin in dereze tudi na tem odseku niso bile potrebne. Gamaše in pa turno-smučarske palice pa so zaradi prediranja priporočljive. Teči se skorajda ni dalo, ker je bil sneg preveč razmočen za dobro stopanje. Pri Triglavskem domu na Kredarici sva po treh urah hoda.

Sledil je zaslužen čaj (omenjen v uvodu) in pa klepet s prijaznimi vremenoslovci. Njihovi podatki o vremenu in razmerah na Triglavu so naju opogumili da sva se odločila da greva še na vrh Triglava. Sam prej na to sploh nisem računal. Zato sem proti vrhu Kalvarije tudi tekel, ker se mislil da je vzpona konec.

Odločila sva se da greva poskusit in bova obrnila, če se bo izkazalo da je pretežko. Namestila sva si dereze, prijela za cepin ter napadla strmino. Začetna del prek severnega pobočja Malega Triglava je bila zaradi velike naklonine in navpičnice videti srhljiv. Vendar se je izkazalo da gre za enega lažjih delov, ker je bil sneg dober in siguren. Že takoj za njim je sledila zelo izpostavljena prečnica v levo. V pomoč je bil tu in tam kak konec jeklenice, ki je gledal iz snega. Vzpon je v celoti od tu dalje potekal po normalni letni poti s Kredarice na Triglav. Ravno zaradi tega bi zelo prav prišel samovarovalni komplet.

Za tem delom je spet sledil strmejši navpičen vzpon in pa po mojem mnenju najtežji del. Tu je bilo treba zlezti čez krajši skalnat skok, kjer je snega premalo da bi imel siguren občutek da bodo dereze prijele. Zato je treba malce poplezati / prijeti za golo skalo. Varoval za pomoč pa tu ni. Obvoz obstaja desno po strmem pobočju.

Do vrha Malega Triglava sledi še nekaj kopnih odsekov, a zaradi varoval težav ni.  Sledil je spust po ozkem grebenu med Malin in Velikim Triglavom, kjer je treba samo to paziti da te zaradi prepadov na obeh straneh ne popade vrtoglavica. Namreč na grebenu prav veliko več prostora, kot za gaz (ene širine dereze) ni.

Potem je sledilo le še nekaj srednje težkih delov do vrha. Za vzpon na vrh sva potrebovala uro in petnajst minut, ker sva hodila res izjemno previdno. Kje pa je Aljažev stolp? Ali ga je France Ekar, kljub našemu nasprotovanju ukradel in odnesel v muzej? Ne, še vedno je tu, zakopan pod kupom snega.  Ven iz snega gleda samo njegova zastavica, ki ponosno poplesava v vetru. Vreme je bilo čudovito in razgled je bil z za dva metra povišanega Triglava, še toliko lepši.

Taktika za sestop pa je bila sploh izjemno previdno in počasi. Kar nekaj delov je bilo tako strmih da se je bilo potrebno spuščati ritensko, kar ni nikoli prijetno ker ne vidiš dobro pod noge. Sneg pa se je močno ojužil in ni dajal več sigurnosti. Prav na tisti izpostavljeni prečki, ki sem jo omenjal, mi je odneslo sneg izpod derez in še dobro da sem se zadržal s cepinom, kajti iztek bi bil smrt.

Sestop s Kredarice pa je bil čisti užitek, saj je južni sneg omogočal sankanje po riti ali pa uživaški tek. Dobršen del poti je šlo skorajda samo od sebe. V dolini sva bila samo v uri in pol. To je tako hitro da se ni uspel izenačiti niti pritisk v ušesih.

Bojan Ambrožič