17. Gorski tek pod Kriško goro v bolj zeleni Sloveniji

Svoje vrstice začenjam z veselo novico da je bil včeraj nek poseben zgodovinski dan. Edini dan ko se je Slovenijo pospravljalo in ne svinjalo. Projekt Očistimo Slovenijo v enem dnevu je je popolnoma uspel in zedinil Slovenijo. Večje čistilna akcije v Slovenije si brž ko ne, ne gre obetati. Pa saj si jo niti ne želim, ker večje v svetu so organizirali le ob hudih ekoloških katastrofa, kot so bila npr. hujša izlitja surove nafte v morje. V svetu so odreagirali takrat, ko je bilo že prepozno. Mi pa smo bili dovolj pametni da smo se “očistili” že prej. Zato ostajam ponosen Slovenec v (od včeraj) še bolj zeleni Sloveniji.

Očistimo Slovenijo v enem dnevu – z nasmehom na obrazu

Ta omenjen dan mi je kot nalašč prišel prav za regeneracijo pred današnjo tekmo. Le s spočitimi nogami je možno dati vse od sebi in preprečiti poškodbe.

Zjutraj je močno deževalo. Živo srebro pa je zmrzovala pri komaj (za ta čas res nenavadnih) šestih stopinjah celzija. Gore (tudi nižje) so kazale svoja sveže snežno pobeljena pobočja. Takoj sem sklenil da ne bom tvegal svojega krhkega zdravja v takem nevarnem vremenu. Vendar me je spremstvo prepričalo da sem vendarle odšel na štart.

Tik pred štartom je dež na srečo skorajda ponehal. Za blago rosenje se pa skorajda nisem zmenil. Slabemu vremenu navkljub, štart še zdaleč ni bil prazen. Niti Tržiški župan Borut Sajovic ni manjkal.

Boštjan Hrovat

Že takoj na štartni ravnini je Boštjan Hrovat močno napadel. Ostali smo se rahlo spogledali, a mu nihče ni želel slediti. Zato smo ga kar spustili naprej. Sam mu bi lahko sledil kilometer ali dva, potem pa bi me verjetno pobralo in bi se še s težavo privlekel do cilja (kot sem se lani na tej progi). Današnja tekma navsezadnje tudi ni odločala o ničemer za kar bi se splačalo tvegati.

Vstopam v zadnji klanec

Tako sem skupaj z Zormanom, Bertoncljem in Pintarjem tekel počasne ogrevalne kilometre. Tekli smo zelo skupaj, le Zorman si je na spustu pritekel nekaj metrov prednosti. Moje inovke tudi niso bile prava konkurenca hitrim cestnim copatom na utrjenem makadamu. Po prvi okrepčevalnici pa se je vse obrnilo. Prišli smo na del zelo razgibane trase, ki vodi po ozki in predvsem zelo blatni gozdni potki. Šele tu se je pokazala razlika med gorsko in cestno obutvijo. Meni ni spodrsavalo, med tem ko so nekateri imeli veliko težav.

V cilju na srečo ni šlo tako zelo na tesno, kot sem pričakoval

Takoj bi se odlepil od konkurece, a sem vseeno raje malce počakal, ker se nisem hotel opeči s prehitrim napadom. V predzadnjem klancu sem vseeno potegnil. Predvsem zato, ker sem vedel da je Pintar odličen šprinter in bi me lahko prehitel prav v zadnjem zelo ravninskem delu proge. Zato sem si želel priteči nekaj metrov prednosti pred ciljnim delom.

Najboljši trije: Boštjan Hrovat, Bojan Ambrožič in Marko Pintar

Zadnji vzpon je bil še težji zato, ker se mi je na podplat copata nalepila težka kepa blata. Kar brcnil sem v skalo, da je odpadla proč. Še nekaj ciljnega finiša in uspelo mi je zadržati absolutno drugo mesto (in prvo v kategoriji do 30 let). Boštjan Hrovat pa je bil danes zame premočan. Med ženskami je prepričljivo zmagala Valerija Mrak pred Matejo Šušteršič in Barbaro Zadravec.

URADNI REZULTATI: http://www.sdpoljane.si/Timing/gp2010/rezultati_tek_kriska_gora_2010.htm