3. Pomladni tek po ulicah Jesenic

Čeprav je letos po dolini daleč nadpovprečno veliko snega, to ne velja za gorski del države. Težava je v tem da sneg pade vedno znova ko se lavinske razmere v gorah končno umirijo. Zato vam že lep čas dolgujem kak razgled s kod višje. Žal ta vikend ni bilo nič drugače. Vendar pa sem s Tekom po ulicah Jesenic začel svojo šesto tekaško sezono.

Hribi bodo morali počakati še kak teden (Stol).

Na Jesenice me je že tretjič zapored privabila hitra, a za začetek sezone kar zahtevna proga, idealna za test forme. Ne sanja se mi koliko moči trenutno premorejo moje noge, še manj koliko srce in pljuča. Od moje zadnje tekme (Ljubljanskega polmaratona) je namreč minilo že skorajda 5 mesecev in 1000 kilometrov treningov – tempiranih bolj na slepo. Zato je bil moj glavni cilj te tekme izvedeti v kakšni formi sem oz. kje je moja forma najbolj šibka.

Prizorišče v zavetju nekdanjega tovarniškega dimnika

Na štartu se nas podobno, kot lani zbere okrog 50 tekmovalcev. Trasa je v osnovi enaka kot lani z manjšo spremembo na začetku čez trgovska parkirišča. Za tem smo tekli bolj ali manj naravnost v rahlem vzponu vse do Hrušice. Vodilna skupina se hitro izoblikuje (Legat, Janjatovič, Zorman in Robič). Vidno so hitrejši od mene, a jaz ne popustim vse do drugega kilometra. Ta oznaka je bila skorajda umor za mojo psiho. Že čisto sem na koncu, pa še tako daleč je do cilja. Nisem pa samo jaz v krizi, Andreja Robiča le ta prisili v odstop. Pa podarjenega mesta nisem izkoristil, saj me prihiti še Peter Tonikl. Odločitve med prvimi tremi vsaj do obrata na petem kilometru ni bilo. Kasneje pa sem si nabral že toliko zaostanka da odločitve dirke na lastne oči nisem mogel spremljati.

Študija prihoda prvih treh v cilj(Foto: Blaž Dolinar)

Ker tečem sam, mi tudi tempo nehote rahlo popusti. V ciljnih 500 metrov pritečem že skorajda z oddihom. Potem pa me zmede nejasnost trase, kar izkoristi Marjan Robič in me napade. Le pozornosti mojih spremljevalcev se lahko zahvalim da sem lahko še pravočasno odgovoril s protinapadom. Zato v trenutku močno pospešim in s finišem ubranim prvo mesto v kategorijo 20 – 30 let. Če bi tako tekel celo progo, kot sem na koncu, si mi za uspešnost sezone ne bi bilo treba bati. Tako pa je bil moj rezultat za “celih 16 stotink” sekunde boljši kot lani. Samo tekmo pa je prav tako v ciljnem finišu dobil Tomaž Lagat pred Mirkom Janjatovičem.

Napor tekme te postara za najmanj 5 let (Foto: Lado Brišnar)

Sama organizacija je bila dobra. Nisem jih slišal in tudi sam ne dodam nobene pripombe. Sem omenil da je bila štartnina zgolj 2 Evra? Ob tem da smo bili po tekmi postreženi po italijansko (s špageti) in ne “po gorenjsko”.