Deževno jutro je postreglo s točo. Še toliko bolje, me vsaj ne bo vleklo kam višje v hribe, čeprav tudi tam okamnin ne manjka. Vaje vseeno niso odpadle in veselilo me je da sem lahko na Gorenjskem pozdravil 30 bodočih geologov.

Luka Gale je najprej z veliko natančnostjo opisal litologijo, ter vse plasti in prelome, ki sestavljajo in prepredajo to področje. V osnovi gre za gornjegraški apnenec oligocenski starosti, ki ga pokrivajo mlajši sedimenti. Omenjen apnenec je dobil ime po Gorenjem Gradu v Savinjski dolini, kjer so našli enake kamnine. Podobne kamnine gradijo tudi moje domač grič Ljubno. Pri vrtanju nove avtocestne predorske cevi so tudi tu naleteli na fosilne ostanke. Zato bom tudi sam v prihodnje poskušal raziskati to ožje področje.

Po Galetovem predavanju smo se lotili praktičnega dela – izkopavanja fosilov. Iskanje je bilo zelo razburljivo, saj nas je bilo veliko in je prav vsak našel kaj zanimivega. Vsake toliko časa  pa je globoko zadonelo po dolini: “Uuuuuuuuuu – glej kaj sem našel!” in vsi smo odleteli gledat to čudo. Luka pa nas je pri tem hitro razsvetlil in izstrelil latinsko ime.

Zelo prav so prišli nepremočljivi gumijasti škornji s katerimi je bilo mogoče kar direktno iz potoka pobirati fosile, ki jih je voda že sama izprala iz preperine. Med najbolj zanimivimi so bile korale iz rodu Stylophora in veliki polži Natica. Največji fosili so bile do 20 cm velike lupine školjk ostrig. Nekateri koraliti so bile seveda še večji, ampak jih ne moremo šteti kot en sam organizem, ampak združbo ducatov ali celo stotin posameznih manjših polipov.

Našli smo tudi ihnofosile – fosilne sledove organizmov, ko so lazili po nekdanjem morskem dnu Paratetide in za seboj puščale razen rove ter sledi prehranjevanja. Tudi ti so se lepo ohranili in litificirali. Najbolj znan primerek ihnofosilov pa najdemo pri nas v najdemo v okolici Godoviča, kjer so našli stopinje dinozavrov.

Čas je kar prehitro minil in sploh se nismo zavedli da smo stopili že v popoldanski del dneva. Namenili smo se obiskati še eno lokalno posebnost – Turkovo brezno pri Rovtah. Zanimivo – kljub temu da leži le nekaj kilometrov proč od mojega doma do danes sploh še nisem slišal zanj. Gre za zanimivo kraško jamo, ki jo sestavlja več med seboj povezanih širših in ožjih rovov. Sprva smo se spuščali nekaj 100 metrov po položnem jamskem rovu in počasi zapuščali dnevno svetlobo. Spust smo morali končati na polici pred nadaljevanjem še enega 20 metrov globokega brezna. Zelo zakasnel odmev nam je povedal da je res tu.  Za spust tja dol bi seveda potrebovali vso jamarsko opremo.

Potem pa se je Luka kar naprej v ribo prerinil skozi ozko luknjo, ki je očitno vodila v nek nov rov. Le še njegove noge so bingljaje proti nam, potem pa je izginil. Čez nekaj minut se je pojavil na popolnoma drugi strani rova. “No saj ni nič takega,” nas je povabil da mu sledimo v okno v temo. Treba se je bilo plaziti po vseh štirih, prerivati skozi špranje ter sem ter tja kam butniti z glavo v strop, pa je šlo skozi.  Sam sem prvič takole malce okusil jamarstvo in moram priznati da sem zelo užival.