Nisem kuhar, še manj kulinarik, pa sem v zraku včeraj zvečer začutil nek poseben duh, ki mi je spodbudil k pisanju. Ta razširil k nam se je z daljnega zahoda. Iz mesta Vancouver, v katerega so trenutno uprte vse svetovne oči.
Sam sem velik navdušenec nad olimpijskimi igrami, kot največjemu slavju miru, mladosti in lepote, ki ga združuje ta največja športna prireditev na svetu. Vendar smo na igrah doslej videli le polom, grozo in smrt. Pa še narava je zagodla s pretoplim vremenom.
Četrti dan pa se je še nam Slovencem sesul svet. Le dvajset minut pred štratom njene paradne discipline, je Petra Majdič podlegla še eni napaki organizatorja in zgrmela v globoko past pod progo. Snega v Kanadi ni bilo že tri mesece. Zato je padla na nezaščitene skale. Gledalci pred TV-ji smo obnemeli, medtem ko se je Majdičevi odvrtel film pred očmi:
"Zakaj sem garala dve desetletji da tako klavrno končam tik pred bi se končno vse začelo? Le še trenutek bi bilo potrebno da si nadanem snežno krono. Krono, ki ni posuta s kupljenimi dragulji, ampak žulji prenekaterih težkih treningov in tekem. Nihče si ne more predstavljati koliko neštetokrat sem z zadnjimi močmi stiskala zobe in ihteče prosila da bi zmogla le še poslednji korak, ki me loči do ciljega uspeha. Ta mnogokrat ni bil več daleč, a tudi v meni ni bilo veliko več živega. V zadnjih metrih je bilo okolje okrog mene polno zamazanih meglic. Obrazov ne prepoznam, ker se komajda zavedam da še živim. Utrujena vstopam v nek poseben svet, kjer se giblje vse mnogo bolj počasi. To je svet nadčloveškega napora. Vendar glej! Jaz slišim bučno navijanje svojih navijačev. To me reši prekletstva tega sosednjega sveta. Spet sem tu. Cilj je oddaljen le še korak. Tekmic ne vidim, a vem da mi grozijo tik za petami. Ne oziram se, ker to stane preveč dragocenega časa. Še zadnjič močno stisnem ustnice in že ze zmagovalno mrtvo zgrudim v ciljnem prostoru.
Sedaj pa namesto na cilju ležim v tej luknji. Ne, nisem še na cilju! Ravno zato pa se ne bom predala! Vem, kako je trpeti in priložnost imam da pokažem vsem svetu kako se da prav vse potrpeti. Postavila se bom na štart, Slovencem v ponos, tekmicam pa hrbet."
Petra Majdič na zmagovalnem odru
Tako si predstavljam, kot gorski tekač (tudi dobro vajen hudih naporov) je Petra Majdič razmišljala pred štartom. Za tem je res nastopila na tekmi in zasedla zares neverjetno odlično čudežno tretje mesto. Ne znam pa si predstavljati kakšne napore je mogla prestajati med tekmo. Vem pa da je morala vsaj dvakrat bolj močno stiskati zobe in zadrževati bolečine. Temu se reči biti borben. Šele po tekmi se je izkazala da je nastopila s štirimi zlomljenimi rebri in pnevmotoraksom.
In končno, kljub temu, da sem mislil da ga na letošnjih olimpijskih igrah po vseh polomih ne bo, nam je Petra s Kande prinesla olimpijski duh. Naj bo ta zgled vsem športnikom tega sveta!
- Primer tekme kjer sem kljub poškodbi vztrajal do konca in zmagal: http://bojanambrozic.spaces.live.com/blog/cns!ACD975034630F7FE!7694.entry
Vendar se zavedam da je bila moja poškodba gotovo nekaj desetkrat maj huda, kot od Majdičeve. Pa še za rehabilitacijo sem potreboval le mesec dni.
Lep pozdrav
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 