Proga je bila letos podaljšana do osnovne šole v Lipnici, kjer je večji prireditveni prostor, kot je bil prej pri kmetiji Miklavžovec. Ker sem praktično domačin, sem si jo dodobra ogledal. Pred tekmo sem se po njej podal kar štirikrat. Opazil sem da so še na petih mestih manjše spremembe trase. Ta je zato veliko bolj široka ter varna. Izgubila pa je nekaj svoje prave strmine. Namreč pred dvema letoma smo tekli manj kot mesec dni po hudi vremenski ujmi, ki je opustošila številne slovenske kraje. Našo progo je na dvoje delil pol metra globok hudourniški jarek. Tokrat pa je poti organizator še dodatno očistil in možnost poškodb zmanjšal na minimum. V suhem bi celo hitreje šlo s cestnimi copati. Najboljši trening čas, ki sem ga dosegel, je bil 34 minut in pol.

Bogate denarne in praktične nagrade za kar deseterici najboljših moških in šesterico žensk, so v Lipniško dolino privabile ves slovenski vrh v gorskem teku. Pa ne samo njih! Prišla sta še atleta Kastelic in Letnar. V tako močni konkurenci letos še nisem tekel. Še preboj med najboljših deset bo težak.

Štart! Ni potrebno posebej dolgo čakat, da se oblikujejo skupine po moči. Na štratni ravnini po pričakovanjih potegne Mitja Kosovelj, kateremu sledita Simon Alič in Peter Letnar. Ta skupina najboljših je bila za razred boljša od mene in se z njo sploh nisem obremenjeval. Muko štartne ravnine sem skupaj pretrpel s Petrom Oblakom, Klemenom Trilerjem ter Gašperjem Bregarjem. Upal sem da me bo klanec (kot običajno) rešil in da bom lahko hranil moči za konec dirke. Pa ni bilo tako. V omenjeni skupini sem se izkazal za najšibkejšega. Strmina klanca sploh ni bila tako huda, mene pa je že vleklo na kolena. “Ne!” sem se vzpodbujal: “Še moram teči.” Korak za korakom sem začel počasi zaostajati. Le še Kastelic mi je v dosegu. Prvi vzpon zamenja makadamska cesta po kateri se mi odpelje (podobno kot v Dražgožah) še on.

 

Že tako trpim, sedaj pa si moram še sam diktirati tempo. Na okrepčevalnici storim napako in izotonik namesto da bi si ga zlil za vrat, potegnem v nos. “Podvodni” občutek me spremlja v naslednjem kilometru. Do vrha sploh ni daleč, je pa strmo. Copati primejo, kot je treba. Moje mišice pa se vdajo in naporen tek zamenjajo za veliko lažje grizenje kolen. Danes sem daleč od dobre uvrstitve in ne vidim smisla v križevem potu pod Vodicami. Zaradi “sprehajanja” izgubim še vso veliko prednost pred zasledovalci. V ciljnem kilometru zato precej pospešim in se na nekaj sekund približam Bregarju. Izčrpan do svojega zadnjega atoma moči v telesu, s svojim prihodom v cilj, zaokrožim deseterico najboljših.

To je moja daleč najslabša posamična uvrstitev v tej sezoni – s katero se moram “hočeš nočeš” sprijazniti. Včasih dober dosežek ravno odtehta vse hude napore tekme. Takrat, ko ni tako, kot na primer danes, je težje najti opravičilo zanje. Pa naj se opravičilo glasi takole: “Dosegel več kot minuto boljši čas, kot pred dvema letoma – na dva kilometra krajši progi. V teh dveh letih sem ogromno napredoval in tega se moram veseliti.”

Prireditev je naprej potekala zelo hitro. S podelitvijo nagrad so začeli že pol ure po prihodu zadnjega tekmovalca v cilj. Vmes pa smo se sladkali z Gorenjkinimi čokoladicami. Žrebanje praktičnih nagrad je bilo zelo bogato. Nekdo je odnesel celo sesalnik. Še več pa s(m)o odnesli absolutno najboljši. Že za deseto mesto sem dobil majico, bon za 20 € popusta za nove Inov-8-ke pri Tadeji Brankovič ter zanimivo – trak za označevanje trase teka! Ne, v organizatorske vode se še ne bom spuščal.

Med moškimi so bili prvi trije že omenjeni: Mitja Kosovelj, S. Alič in P. Letnar, med ženskami pa: Mateja Kosovelj, mladinka Kaja Obidič ter Valerija Mrak.