16. Gorski tek na Črno prst

Gorski tek na Črno prst je sploh prvi organiziran gorski tek pri nas. Prva izvedba sega v leto 1970. Žal so se zapisi o prireditvi izgubili.  V tistih časih je tek v hrib zvenel slabšalno. Na nek način gorski tekači s svojim početjem znižujem nekoč nedostopne gore. S Podbrda je na Črno prst debele tri ure normalnega hoda. Mi gorski tekači pa teh šest kilometrov z vzponom 1300 višinskih metrov z lahkoto premagamo v manj kot uri. Prvemu zmagovalcu, Marku Dakskoblerju, to za las ni uspelo. Je pa bil danes tu v vlogi podeljevalca nagrad najboljšim, kot živa priča minulih časov. Takrat so tekmo prav zaradi omenjenih razlogov za nekaj let prepovedali.

Črna prst je s Podbrda še daleč in visoko

Hladen ciklon, ki se je raztezal 5000 kilometrov od Sredozemlja do Skandinavije, je s svojimi spiralnimi lovkami končal poletje. Še v začetku prejšnjega tedna me je na treningu na vrhu Stola opeklo sonce. Malo pred tem pa sem se celo še kopal v Krnskem jezeru. Danes zjutraj pa me je grmenje prebudilo v najbolj mrzlo jutro v drugi polovici leta. Po gorah je sneg zapadel do nadmorske višine 1400 metrov. Vsaj deževalo ni več, kar je pomenilo občutno olajševalno okoliščino. Me je pa skrbelo, če bom do Podbrda sploh lahko prišel glede na to, da ceste okrog Baške grape ob vremenskih ujmah pogosto odnese ali vsaj deloma zasuje zemeljski plaz. Na srečo so bile vse prevozne.

Portal 6327 m dolgega železniškega predora znamenite Bohinjske železnice v Podbrdu

Temperatura zraka v Podbrdu se je gibala okrog deset stopinj Celzija. Vendar je pihal zelo močan in na čase sunkovite veter, ki je dajal občutek mraza blizu ledišča. Prav toliko pa naj bi bilo res na Črni prsti, brez tega da prištejemo še veter.  Svojo opremo sem že oddal, da jo bo do doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti odpeljala tovorna žičnica. Tako sem ostal brez toplih ogrevalnih oblačil. Šklepetal sem z zobmi, koža pa se mi je ježila. Ogreti pa se nisem mogel. Na koncu mi je to le uspelo s pomočjo nervoze tik pred startom.

Začetni kilometer poteka po asfaltni cesti proti vasi Trtnik. Tečemo še v strnjeni gruči, kjer nekateri tečejo že čez svoj maksimum, kot da ne bi vedeli kako daleč je še do cilja. Red pa napravi prvi favorit za zmago – najboljši slovenski turni smučar – Nejc Kuhar. Priključiti se mu skuša še Klemen Triler. Tadva spustim naprej, da obračunata med sabo. Sam pa nadaljujem v zasledovalni skupini skupaj s kolesarjem (zmagovalcem vzpona na Mangartsko sedlo) Danijelom Vinčecom, Mirkom Janjatovičem in Markom Šubicem.

Čez stopnice

Trasa zapusti asfalt prek edinstvena odseka v Trsteniku. Teče se kar preko dvorišča in betonskega stopnišča ene izmed hiš. Domačini temu prav nič ne nasprotujejo. Prav nasprotno. Nazaj grede so mi ponosno povedali, da vedno računajo na to, da bodo ob času prireditve doma, da si bodo lahko v živo ogledali tekmo. Takoj za tem se pot vzpne prek strmega in blatnega travnika. Sploh ne tečem, ampak hitro hodim, ker sem na ta način še hitrejši in varčujem s svojimi močmi. Na splošno kmalu dobim občutek, da se izmed vseh zasledovalcev najmanj mučim. Pravzaprav prav uživam, ko se poigravam z njimi. Ta strmina mi res leži.

Lovska okrepčevalnica z lovskimi dobrotami


Po prvi okrepčevalnici na Sedlu (zaradi mraza jo tako ali tako nisem potreboval) ne vidim več smisla v zavlačevanju in začnem teči v svojem ritmu. Potem pa se Vinčec spotakne in  pade. S tem je izgubil toliko časa, da je na koncu končal šele na osmem mestu. Mesto mojega zasledovalca učinkovito prevzame Šubic. Sledi mi nekako na razdalji dvajsetih metrov. Pravzaprav v tem trenutku ne vem kaj naj naredim. Še vedno ne tečem na svojem maksimumu. Torej ali naj končno zares napadem ali pa naj ga počakam in ga poskusim premagati v ciljnem finišu? Namreč gre za zelo izkušenega tekmovalca, izjemnega rekorderja Gorskega maratona štirih občin (ta deloma poteka tudi po tej progi), ki je sposoben iz sebe iztisniti marsikaj. Poznavanje proge mu ni kaj dosti koristilo, saj tudi jaz kot debitant, nisem imel veliko težav zaradi izjemno dobro označene proge. Vseeno mi je kilometer in pol pred ciljem, že čisto dihal za ovratnik.

V boju s strmino ter s Šubicem v ozadju


Tu pot izstopi iz gozda in se prek strmih travišč vzpenja do vrha. Gozdnega zavetja ni več. Močan mrzel veter je začel pihati naravnost v moja prsa. Kaj takega res ne pomnim. Še dobro, da sem bil dobro ogret. Ponekod je še vedno ležala sodra.

Proti vetru (foto: Miljko Lesjak)

Vetroven vršni del

S konkurentom tik za petami vršni del premagam z neprekinjenim tekom in šprinti na najmanjših ravninah. V le nekaj serpentinah sem si napravil dovoljšno razliko, da sem vedel da bom ohranil svoje odlično (po svojem mnenju) tretje mesto. Ostal mi je le še boj z vse sunkovitejšim vetrom. Ob množici navijačev ob progi pa to sploh ni bilo tako težko. Četrto mesto si je na koncu pritekel mladinec Luka Mihelič. Šubica so baje izdali mišični krči.

Še malo!

Po okrepčilu v koči smo se hitro odpravili v nekoliko toplejšo dolino. Zaključna prireditev je bila zelo prešerna, saj ni šlo le za podelitev nagrad zmagovalcem, ampak uradno razglasitev novice, da bo Gorski maraton štirih občin leta 2011 svetovno prvenstvo v gorskem teku. Ta odločitev je bila včeraj enoglasno sprejeta na konferenci WMRA (World Mountain Running Association). Čestitke Graparskim kerlcem, ki so si to prireditev res zaslužili!

Po višini smo pa ravno v obratnem vrstnem redu Smeško

Lep gorsko-tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič

5 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.